Inštitut skozi stoletja
Inštitut za narodnostna vprašanja izhaja iz Manjšinskega instituta, ki je bil leta 1925 ustanovljen v Ljubljani. Nastal je na pobudo slovenskih intelektualcev, med katerimi so bili številni begunci in pregnanci s Koroške in Primorske ki so se sem zatekli predvsem zaradi narodnih ter političnih pritiskov in aktivnega angažmaja petih narodnoobrambnih organizacij – Družbe svetega Cirila in Metoda, Jugoslovanske matice, Jadranske straže, Slovenske straže ter Gosposvetskega zvona. Vodja instituta je postal Vinko Zorman, ki je to vlogo opravljal vse do druge svetovne vojne, hkrati pa ga je tudi finančno podpiral. Manjšinski institut je nastal kot odgovor na specifične družbene razmere v Evropi in na Slovenskem, do katerih je prišlo po prvi svetovni vojni, ko je zaradi izgubljenega koroškega plebiscita in rapalske meje, ostala izven matične domovine tretjina slovenskega prebivalstva. Šlo je za eno prvih raziskovalnih institucij s področja manjšinskega raziskovanja in varstva na svetu. Za osrednji namen si je Manjšinski institut zadal preučevanje položaja slovenskih manjšin v sosednjih državah, njihovega preganjanja in zatiranja, položaja nemške in madžarske manjšine ter drugih manjšin oziroma narodnih skupnosti na ozemlju današnje Slovenije. To je predstavljalo začetek institucionaliziranega preučevanja etičnih in manjšinskih tematik ter problematik na Slovenskem. V začetnem obdobju so Institut finančno podpirala predvsem narodnoobrambna društva, še posebej Jugoslovanska matica, leta 1930 pa je to vlogo prevzela banska oblast, ki je prepoznala pomen tovrstnega raziskovanja. Poleg tega je bil Manjšinski institut na področju kolektivnega varstva manjšin, ki je postala po koncu prve svetovne vojne pomembna politična in pravna tema, aktivno vključen v širši evropski prostor. Pri tem je aktivno sodeloval z leta 1925 ustanovljenim Evropskim manjšinskim kongresom, katerega prvi predsednik je postal tržaški Slovenec, Josip Vilfan. Manjšinski institut je od samega začetka delovanja intenzivno podpiral dejavnosti Kongresa, njegovi raziskovalci pa so se udeleževali srečanj ter predstavljali svoje rezultate.
Ustanovitev Manjšinskega instituta v Ljubljani, predhodnika INV, v februarju leta 1925
Manjšinski institut v Ljubljani (MI), prvi in edini tovrstni institut v tedanji Kraljevini Srbov,
Hrvatov in Slovencev in eden prvih v Evropi in v svetu, je bil ustanovljen 1. 2. 1925, pet let po izgubljenem koroškem plebiscitu (10. 10. 1920), rapalskem diktatu (12. 11. 1920) in fašističnem požigu Narodnega doma v Trstu (13. 7. 1920). Ustanovilo ga je pet narodnoobrambnih organizacij tedanje slovenske civilne družbe: Ciril-Metodova družba in Jugoslovanska matica, Jadranska straža, Slovenska straža in Gosposvetski zvon. Začetni inventar, knjige, zemljevidi in arhivalije, je v veliki meri izviral iz predhodnega fundusa Pisarne za zasedeno ozemlje Narodnega sveta v Ljubljani in nekaterih drugih teles, o čem pričajo tudi signaturne številke gradiv in žigi, ki jih hrani njegov naslednik, Inštitut za narodnostna vprašanja (INV). Iz programskega letaka MI, ohranjenega v arhivu Društva narodov v Ženevi, je razvidno, da je bilo njegovo delovanje zamišljeno izrazito narodnoobrambno, pri čemer je ta pojem v predvojnih razmerah slovenske narodne in ozemeljske razdeljenosti na tri države, na Italijo, Avstrijo in matično Jugoslavijo, impliciral tudi povsem nesporno »iredentistično« komponento.
»Organizacija domovinske ljubezni«
Letnica ustanovitve MI se je ujemala tudi s pomembno zgodovinsko cezuro, ki jo je Milica Kacin-Wohinz leta 1990 v svojem delu »Prvi antifašizem v Evropi. Primorska 1925–1935« opredelila takole: »Leta 1925 je fašizem stopil na pot totalitarnega režima, Slovenci pa so začeli z organiziranim ilegalnim nacionalnim odporom…« Prvi sedež MI je bil v letih 1925– 1931 v poslopju Jadranske banke, nasproti glavne pošte v Ljubljani, kjer mu je del svojih prostorov prepustila leta 1931 razpuščena ljubljanska podružnica Jugoslovanske matice. Naključje ali ne, na istem naslovu – Šelenburgova 7. – je imelo sredi tridesetih let svoj konspirativni naslov tudi vodstvo slovenskohrvaške protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka).
Manjšinski institut med Evropskim manjšinskim kongresom in Društvom narodov v Ženevi
Avstrijski konzulat v Ljubljani je enem izmed svojih poročil Dunaju med poglavitnimi nalogami MI poleg »zbiranja gradiva, njegovega pregledovanja, urejanja in objavljanja« navedel zlasti »pripravo manjšinskih kongresov« in »pomoč slovenskim manjšinskim voditeljem«. V zvezi s slednjim velja omeniti, da je med najvidnejše slovenske in evropske manjšinske voditelje med obema vojnama sodil tržaški Slovenec dr. Josip Wilfan (1878–1955), ki je bil v celotnem obdobju njegovega delovanja (1925–1938) tudi predsednik Evropskega manjšinskega kongresa (EMK). Wilfanov zgodovinsko izjemno pomembni osebni arhiv, ki predstavlja dragocen vir za preučevanje zgodovine EMK, je po njegovi smrti od potomcev odkupil Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani.
Narodnoobrambnemu kontekstu, zaradi katerega je bil MI v prvi vrsti ustanovljen, je torej treba pridružiti tudi širšo, evropsko komponento, ki je njegovemu delovanju od samega začetka dajala izrazito moderno noto in ga vklapljala v takrat aktualna prizadevanja po vzpostavitvi mednarodnega manjšinskega varstva. Ne le, da je v letu svoje ustanovitve pričel strokovno „servisirati“ Evropski kongres manjšin in samo Društvo narodov v Ženevi, njegovo osnovanje je bilo vsebinsko in časovno najtesneje povezano s takrat najbolj aktualnimi trendi v evropskem manjšinskem gibanju. Šlo je za zamisel o manjšinskih kulturnih avtonomijah, ki je vodila naravnost k ustanovitvi prve „manjšinske internacionale“, namreč k osnovanju krovne organizacije evropskih manjšin, Evropskega manjšinskega kongresa, v oktobru 1925. Ni naključje, da je bila tudi prva institutska, v več jezikih izdana publikacija (»Položaj Slovencev pod Avstrijo in položaj Nemcev v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev«) namenjena seznanitvi Društva narodov še pred načrtovano uveljavitvijo kulturne avtonomije slovenske manjšine na južnem Koroškem, do katere pa kasneje iz različnih razlogov ni prišlo. Za njenega avtorja, podpisanega s psevdonimom »Carinthiacus«, velja slovenski diplomat dr. Stanko Erhartič (1893–1932).
»Institut za narodnostna vprašanja« – sopomenka za Manjšinski institut že v času med obema svetovnima vojnama
Zamisel, da bi bilo treba v vseh evropskih državah z narodnostnimi manjšinami ustanoviti inštitute, v katerih bi se sistematično zbiralo in proučevalo gradivo o njih, a tudi nekakšen osrednji mednarodni institut za manjšinske vede, ki bi njihovo dejavnost povezoval, je bila v skladu s programskimi priporočili Evropskih manjšinskih kongresov in splošnim trendom institucionalizacije manjšinskih študij med obema vojnama. Kljub temu, da nikoli ni prišlo do ustanovitve centralne znanstvene instance, ki jo je pod imenom interevropski inštitut za manjšinske vede s sprejemom resolucije leta 1929 izrecno podprl peti Evropski manjšinski kongres v Ženevi, so se manjšinski inštituti do sredine tridesetih let formirali tudi v nekaterih drugih državah srednje in jugovzhodne Evrope.
Štiriperesna deteljica predvojnega MI; trije soustanovitelji in duša inštituta: Vinko Zorman, ing. Janko Mačkovšek, dr. Janko Pretnar in dr. Lavo Čermelj
Poleg petih narodnoobrambnih organizacij – Jugoslovanske matice, Ciril-Metodove družbe, Jadranske straže, Slovenske straže in Gosposvetskega zvona – so bili za ustanovitev MI zaslužni tudi posamezniki. Tako sta zlasti velik osebni obulus k uresničitvi ideala Ljubljane kot »novih Aten« in »novih Firenc« (Josip Vidmar, 1932), pred drugo svetovno vojno prispevala znana slovenska mecena, brata Vinko in Ivan Zorman. Na čelu Manjšinskega instituta je bil v celotnem obdobju njegovega delovanja med obema vojnama (1925–1941) kot njegov direktor ali ravnatelj nekdanji praški študent tehnike Vinko Zorman, ki je bil hkrati tudi njegov osebni ustanovitelj in finančni podpornik. Po navedbah Franceta Ostanka, po II. svetovni vojni ravnatelja Šolskega muzeja, naj bi Vinko Zorman za ustanovitev instituta prispeval znatna sredstva iz svoje dediščine. Poleg samega Vinka Zormana je zamisel institucionalnega preučevanja narodnostnih vprašanj na Slovenskem morda še v največji meri utelešal drugi osebni soustanovitelj MI, leta 1945 v Dachauu preminuli ing. Janko Mačkovšek, ki je bil prav tako kot Zorman nekdanji praški študent. »Mačkovškova ideja ob ljudskem štetju leta 1910 o ureditvi stalnega obrambnega muzeja se je uresničevala in razvijala prek izida zemljevida z etničnimi mejami leta 1913, Obrambnega oziroma Manjšinskega muzeja Jugoslovanske matice, ‘našega’ MI, posredno tudi partizanskega ZI (Znanstvenega inštituta) in vse do današnjega INV…« je ugotavljal Janez Stregar v leta 1995 izdani jubilejni publikaciji »Sedem desetletij ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja«. Po prvi svetovni vojni je bil Mačkovšek referent za meje v ljubljanskem Narodnem svetu, leta 1919 je bil član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, leta 1925 pa je v imenu Ciril – Metodove družbe sodeloval pri ustanovitvi MI. Pomemben sodelavec in soustanovitelj MI je bil tudi slovenski leksikograf in prevajalec dr. Janko Pretnar (1889 – 1951). Pri ustanovitvi MI je sodeloval kot predstavnik Jugoslovanske matice. Pred tem je bil član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu (1919), plebiscitne komisije na Koroškem (1920), bil pa je tudi eden izmed soustanoviteljev Francoskega instituta v Ljubljani (1921) ter njegov tajnik in podpredsednik.
Manjšinski institut pa med obema vojnama ni bil znan le kot »Zormanov inštitut« temveč tudi kot »Čermeljev inštitut«. V Trstu rojeni in na Dunaju promovirani doktor fizike Lavo Čermelj je namreč kmalu po preselitvi iz Trsta v Ljubljano leta 1929 postal njegov poglavitni sodelavec. Že v Trstu je v povezavi z MI sistematično zbiral gradivo o zatiranju Slovencev in Hrvatov in tako ustvaril temelje za znanstveno proučevanje položaja Slovencev v času italijanskega fašizma. Bil je ploden pisec številnih del z različnih znanstvenih področij, med njimi pa je bila mednarodno vsekakor najbolj odmevna, v številne jezike prevedena knjiga »Life – and – death Struggle of a National Minority: The Jugoslavs in Italy« (1936, 1945). 20. 4. 1941 je bil s strani italijanskih okupacijskih oblasti aretiran, na drugem tržaškem procesu je bil obsojen na smrt in zatem pomiloščen na dosmrtno ječo; v ječi na Elbi je bil do leta 1944, ko je odšel v partizane. Bil je podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst (PNOO), za Slovensko primorje, član študijske komisije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), tajnik komisije za zahodno slovensko mejo in sodelavec Znanstvenega inštituta. Po letu 1945 je bil tajnik na beograjskem Inštitutu za mednarodna vprašanja, kot izvedenec pa je sodeloval tudi na pariški mirovni konferenci leta 1946. Ne le, da je bil najpomembnejši član MI v tridesetih letih 20. stoletja, kot ravnatelj leta 1948 ustanovljenega Inštituta za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani je bil tudi tista osebnost, ki je personificirala kontinuiteto med predvojnim Manjšinskim institutom in povojnim Inštitutom za narodnostna vprašanja.
Preselitev MI na Dvořakovo 6/II v Ljubljani in njegova mednarodna uveljavitev
Ko je bila Jugoslovanska matica leta 1930 zaradi incidenta iredentistične narave na meji s fašistično Italijo s strani beograjskih oblasti razpuščena, je ravnokar zgrajena hiša na Dvořakovi ulici v Ljubljani, v kateri si je po preselitvi iz Trsta v Ljubljano poiskal stanovanje dr. Lavo Čermelj z družino, postala tudi novo domovanje MI. Hkrati pa je bil – in tu se zopet kaže tesna povezanost MI z Ženevo – na istem naslovu lociran tudi sedež ljubljanske sekcije Jugoslovanske lige Društva narodov. Da to ni bilo naključje, med drugim priča tudi dejstvo, da je tudi mednarodno najbolj odmevno delo Lava Čermelja (»Life and Death Struggle of a National Minority. The Jugoslavs in Italy«) leta 1936 izdala prav omenjena sekcija, gradivo zanj pa je avtor v veliki meri pridobil s pomočjo MI, svojih osebnih virov in jugoslovanskega konzulata v Trstu.
Prav na začetku 30-ih let se je torej pričela druga pomembna faza inštitutske dejavnosti. MI, ki ni več deloval pod okriljem Jugoslovanske matice, je od tedaj dalje financiral prosvetni oddelek Banske uprave, njegov novi spiritus movens pa je nesporno postal dr. Lavo Čermelj. Tudi nemški zgodovinar Rolf Wörsdörfer je novo, kvalitetno bistveno višjo fazo v razvoju MI postavil v začetek 30-ih; takrat naj bi se verjetno po Wilfanovem in Besednjakovem napotilu za MI pričeli intenzivneje zanimati ne le znotraj EMK, čigar zborovanj se je redno udeleževal ravnatelj MI Vinko Zorman, temveč tudi v Mednarodni zvezi društev za Ligo narodov (Union internationale des Associations pour la Société des Nations).
Evropa pred viharjem – Zaton Društva narodov in Evropskega manjšinskega kongresa konec 30-ih let
V letu 1929, proglašenim za leto manjšin, je EMK sklenil, da bo treba preiti k izdelavi in objavi sistematizirane zbirke poročil o položaju evropskih manjšin. Poročila so bila izdelana v skladu s posebnim standardiziranim vprašalnikom. Zbirka manjšinskih poročil (“Die Nationalitäten in den Staaten Europas. Sammlung von Lageberichten”) je z Wilfanovim predgovorom izšla na Dunaju leta 1931. Dr. Lavo Čermelj, ki je njen natis v svojih spominih označil za najvidnejši uspeh dunajskega kongresa, je (anonimno) prispeval poročilo o položaju slovenske in hrvaške manjšine v fašistični Italiji. Dunajski, po vrsti osmi kongres evropskih manjšin, je bil v marsičem prelomen. Ne le, da je bil prvi izven Ženeve, bil je tudi zadnji pred nacističnim prevzemom oblasti v Nemčiji. Po letu 1933 je namreč delovanje EMK vse bolj prihajalo pod vpliv tistih predstavnikov nemških manjšin, ki so se identificirali z novimi ideološkimi smernicami Berlina. Dejavnost kongresov sicer tudi v preteklosti ni nikoli presegla teoretičnega razpravljanja in sprejemanja resolucij, vsaj s slovenskega in hrvaškega vidika pa je bil njihov najpomembnejši dosežek v popularizaciji in internacionalizaciji genocidnega ravnanja fašistične Italije s slovensko in hrvaško manjšino. MI pa ni le strokovno servisiral slovenske predstavnike v EMK, temveč je tudi pripravljal strokovne elaborate za tedanje jugoslovanske oblasti. V njih je spremljal in obravnaval zlasti položaj in aktivnosti nemške in madžarske manjšine v tedanji Dravski banovini. Tako je, na primer, izdelal pregledno študijo, v kateri so bili navedeni podrobni statistični podatki o manjšinskem šolstvu in drugih aspektih življenja nemške manjšine v Sloveniji. Študija je bila dokončana v aprilu 1938, vlogo edinega »zaščitnika« te manjšine pa je mesec prej že prevzel Hitlerjev Tretji rajh, čigar meje so se s priključitvijo Avstrije v marcu 1938 pomaknile na Karavanke.
Z okupacijo slovenskega ozemlja, aprila 1941, je bil Manjšinski institut samorazpuščen. Večina bogatega arhivskega gradiva se je v novih, kaotičnih razmerah izgubila, ali pa je bila zaradi občutljivih podatkov preventivno uničena, da ti dokumenti ne bi prišli v roke okupatorskim režimom. Drugače je bilo s knjižnim fondom, ki so ga shranili v Narodni in univerzitetni knjižnici in je kasneje tvoril temeljni fond današnje knjižnice Inštituta za narodnostna vprašanja. Druga svetovna vojna, ki je pahnila svet v spopad med letoma 1939 in 1945, je tragično zaznamovala tudi slovenski prostor. Po napadu na Jugoslavijo, v aprilu 1941, je bilo slovensko ozemlje razkosano med okupatorske sile ter podvrženo hudemu nasilju, uničenju in raznarodovalnim pritiskom.
Leta vojne in okupacije; od samorazpustitve MI (april 1941) do partizanske »gozdne akademije« (januar 1944) v Kočevskem Rogu
Z izbruhom II. svetovne vojne v septembru leta 1939 je bilo dokončno konec sistema manjšinskega varstva ženevskega Društva narodov, ki je iz vrste razlogov že med obema vojnama temeljito odpovedal. Že prej se je končalo tudi inštitutsko »servisiranje« EMK, čigar delovanje je z zadnjima kongresoma v Londonu (1937) in Stockholmu (1938) povsem zamrlo. Klub temu, da je MI konec tridesetih let ostal brez svoje dvojne ženevske sence, je kot samostojna ustanova preživel vse do 11. aprila 1941, ko je Ljubljano zasedla italijanska vojska. MI je bil tega dne samorazpuščen, velik del njegovih gradiv pa uničen, da ne bi prišla v roke okupatorjem. Preostanek gradiv je bil shranjen na tajnih lokacijah v okolici Ljubljane in ni preživel konca vojne. Le manjši del je s knjižnico MI in zemljevidi v Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) preselil Vinko Zorman, ki je v NUK-u dobil delo tudi sam. Nekateri sodelavci MI so kljub razmeram okupacije in razkosanja slovenskega ozemlja med Nemčijo, Italijo in Madžarsko, še naprej nadaljevali s študijsko dejavnostjo, in sicer na obeh straneh ideološke in politične ločnice, ki je delila slovenske politične sile v času vojne. Zlasti v ljubljanskem krogu okoli obveščevalnega vodje Slovenske zaveze Janka Mačkovška je bila v letih 1941–1943 izdelana cela vrsta študij, elaboratov in spomenic, v katerih so bila poleg bodočih meja obravnavana predvsem vprašanja, kako ob »prevratu«, torej v trenutku osvoboditve postopati s t. i. »tujerodci«. Dr. Lavo Čermelj je bil na Drugem tržaškem procesu 14. 12. 1941 obsojen na smrt, nato pa pomiloščen na dosmrtno ječo, ing. Janko Mačkovšek, ki je preko starega inštitutskega znanca, diplomata dr. Vladimirja Mislja v Ženevi zahodnim zaveznikom in jugoslovanski vladi v Londonu med drugim posredoval tudi več elaboratov o povojnih mejah in obveščevalna poročila Vauhnikove skupine, pa je bil poleti 1944 s strani nemške policije aretiran in poslan v Dachau. V tem nemškem koncentracijskem taborišču je 1. februarja 1945 – natanko na dvajseto obletnico ustanovitve MI – tudi umrl.
V naslednjih mesecih se je z ustanovitvijo Osvobodilne fronte oblikoval protifašistični odpor, ki si je med drugim zadal tudi osvoboditev in združitev razdrobljenega slovenskega naroda. Iz teh razmer in idej je izšel drugi predhodnik Inštituta za narodnostna vprašanja – Znanstveni institut pri Izvršilnem odboru Osvobodilne fronte oziroma kasneje pri Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu, ki je bil ustanovljen januarja 1944 v Srednji vasi pri Črmošnjicah. Od maja 1944 dalje je deloval v Bazi 20, v Kočevskem rogu. Šlo je za edino tovrstno ustanovo v okupirani Evropi. Glavni namen nove, izrazito interdisciplinarne institucije, je bila priprava gradiva in slovenskih stališč glede bodočih državnih meja na slovenskem ozemlju. Vodil ga je predvojni sodelavec Manjšinskega instituta, Fran Zwitter. Iz institutskega Oddelka za meje, ki je bil s svojim strokovnim delom in sodelavci, skupaj s pravnim odsekom, vključen v diplomatska prizadevanja za nove jugoslovanske in s tem tudi slovenske meje, je po koncu vojne nastal Inštitut za narodnostna vprašanja, ki je sprva deloval v okviru Univerze v Ljubljani.
»Znanje v glavah, elaborati v nahrbtnikih«. Znanstveni institut pri izvršilnem odboru Osvobodilne fronte oz. Znanstveni institut pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta
Naslednji pomembni mejnik v zgodovini institucionalizacije slovenske znanstvene skupnosti sega v januar 1944. Takrat je bil v okviru partizanskega gibanja in priprav na bodočo mirovno konferenco v Kočevskem rogu ustanovljen Znanstveni institut pri Izvršnem odboru Osvobodilne fronte (ZI), ki pa se je že februarja 1944 preimenoval v Znanstveni institut pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS).
ZI, ki ga je vodil slovenski zgodovinar dr. Fran Zwitter, je bil hkrati tudi institucionalni zametek dveh bodočih, po vojni ustanovljenih znanstvenih inštitutov, Inštituta za narodnostna vprašanja (INV) in Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (IZDG), sedanjega Inštituta za novejšo zgodovino (INZ). Primerno Zwittrovi devizi »znanje v glavah, elaborati v nahrbtnikih« je predstavljal pravo »gozdno akademijo«, v kateri so bili dejavni intelektualci različnih profilov, bil pa je tudi edina tovrstna institucija na tleh okupirane Evrope. Ukvarjal se je predvsem z argumentacijo slovenskih ozemeljskih zahtev za bodočo mirovno konferenco. V ta namen je zbral precejšnjo količino gradiva in knjig, v svoje delovanje pa je poleg nekaterih članov in sodelavcev predvojnega MI vključeval tudi zamejske sodelavce. Sprva je deloval v Bazi 23 nad Kolpo, kasneje pa je do odhoda v Ljubljano svoj »gozdni naslov« še večkrat zamenjal. Ob koncu vojne maja 1945 so prostori predvojnega francoskega konzulata na Beethovnovi IV/III v Ljubljani za kratek čas postali novi sedež ZI, toda že 22. maja 1945 se je preselil na Napoleonov trg 6 (danes Trg francoske revolucije). Tja je bila iz bližnjega NUK preseljena tudi knjižnica predvojnega MI, ki danes predstavlja osnovni fundus knjižnice INV. Po vojni pomnoženi člani ZI – med njimi je bilo kar nekaj predvojnih sodelavcev MI – so se poleg zbiranja gradiva za zgodovino partizanskega gibanja ukvarjali predvsem s sistematičnim utemeljevanjem jugoslovanskih ozemeljskih zahtev na mirovni konferenci v Parizu. V ta namen je znotraj ZI vse do leta 1948 samostojno deloval poseben Oddelek za mejna vprašanja. Že 17. 8. 1946 je Lojze Ude, vodja Oddelka za mejna vprašanja in hkrati vršilec dolžnosti ravnatelja Inštituta narodne osvoboditve, v kar se je vmes poimenoval ZI, predlagal, da se ustanovi poseben inštitut, ki bi si za nalogo zadal spremljanje položaja Slovencev izven meja Jugoslavije.
Inštitut za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani je bil ustanovljen februarja 1948, s posebno odredbo takratne Vlade Ljudske Republike Slovenije. Njegova osrednja naloga je bila, da »podrobno proučuje politični, gospodarski, socialni in kulturni položaj in razvoj ob mejah in onstran državnih meja živečih Slovencev ter objavlja izsledke tega proučevanja.« Vsakokratni rektor Univerze je bil direktor Inštituta, ki sta ga izmenično vodila Lavo Čermelj in Lojze Ude. Leta 1956 je Izvršni svet Ljudske Republike Slovenije Inštitut spremenil v samostojni znanstveni zavod. Hkrati je prišlo do večjih kadrovskih sprememb. Z novimi, mlajšimi sodelavci in vodstvom, kjer je direktorsko mesto prevzel Drago Druškovič, je prišlo do postopne širitve raziskovalnih področij na teoretična in praktična vprašanja manjšinskega varstva v svetu ter mednarodnostnih odnosov in vprašanju enakopravnosti narodnosti v Jugoslaviji. Inštitut je imel pomembno vlogo pri strokovnem servisiranju jugoslovanske politike, vprašanjih meja in varstva slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.
Institut za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani kot dedič dveh inštitucionalnih tradicij − predvojnega MI in leta 1944 ustanovljenega ZI
7. 2. 1948, ob koncu boja za meje, je bil ZI z uredbo vlade Ljudske republike Slovenije (LRS) ukinjen. Dejavnost njegovega Oddelka za mejna vprašanja je prevzel Institut za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani (INV UL), za čigar ustanovitev si je poleg Udeta prizadeval zlasti dr. Lavo Čermelj, kasneje načelnik njegovega zahodnega oddelka in skupaj z Udetom, ki je postal načelnikom severnega oddelka, tudi letno izmenjujoči se vodja INV UL. INV UL je pričel z delovanjem 1. julija 1948, torej tri dni po resoluciji Informbiroja. Programsko je bil vezan na uredbo vlade LRS o ustanovitvi dne 7. 2. 1948, ki mu je določala tudi delokrog. V letu 1950, torej v letu, v katerem sta s Pravilnikom o ustroju in poslovanju INV pri Univerzi v Ljubljani trdnejši status in organizacijo dobila tudi knjižnica in arhiv INV UL, je dr. Lavo Čermelj ta delokrog v okviru univerze, ki ji je INV UL pripadal, opredelil izrazito interdisciplinarno. »Po zgodovinskem in jezikovnem proučevanju zamejnih in obmejnih Slovencev« naj bi imel INV UL »zvezo s sedanjo filozofsko ali humanistično fakulteto, po zemljepisni strani manjšinske problematike pa z novoustanovljeno matematično – prirodoslovno fakulteto.« Nadalje naj bi ga »proučevanje pravnega položaja naših rojakov onstran meja in zaščita njihovih pravic« vezala na Pravno fakulteto, proučevanje njihovih gospodarskih in socialnih problemov pa na »gospodarsko fakulteto«. Kljub temu, da je inštitutski zgodovinar Janez Stergar v publikaciji »Sedem desetletij ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja« (Ljubljana 1995) v marsičem upravičeno ugotavljal, da so bile tudi nove inštitutske naloge podobne tistim iz leta 1925, le da so bile »nekaj posodobljene in manj določno narodnoobrambno formulirane«, ustanovitvena uredba vlade LRS ni omenjala nikakršne oblike proučevanja domačih avtohtonih manjšin. Ustanovitveni akt, ki je stopil v veljavo z dnevom objave v Uradnem listu LRS 10. 2.1948, je določal, da je INV samostojna državna ustanova, ki se vzdržuje iz posebne proračunske postavke Univerze v Ljubljani, njegova naloga pa je, da podrobno proučuje politični, gospodarski, socialni in kulturni položaj in razvoj ob mejah in onstran meja živečih Slovencev, ter objavlja izsledke tega proučevanja – zlasti med učečo se mladino – s tiskom in predavanji. Leta 1949 je Lojze Ude o razlogih za osnovanje predvojnega MI in razliki med njim in INV UL zapisal naslednje: »Narodnoobrambni položaj slovenskega naroda, zlasti situacija, kakor je nastala že po prvi svetovni vojni, razkosanost slovenskega naroda na štiri države je pač diktirala ustanovitev inštituta, ki bi znanstveno sistematično obdeloval vprašanja, ki so v zvezi z življenjsko borbo Slovencev, živečih pod tujo oblastjo izven mej jugoslovanske Slovenije. Kot stalna republiška, znanstvena ustanova s takim delokrogom, z novimi pogledi na stvar, pa je INV pri univerzi v Ljubljani šele pridobitev osvobodilne borbe«. INV UL je torej ob ustanovitvi leta 1948 postal neposreden dedič dveh institucionalnih tradicij – v začetek leta 1925 segajoče tradicije predvojnega MI, ukinjenega ob napadu sil Osi na Kraljevino Jugoslavijo, in tradicije partizanskega, leta 1944 v Kočevskem rogu ustanovljenega ZI.
Od 60. let 20. stoletja dalje se je delovanje razširilo še na položaj narodnih manjšin v Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Inštitut je pomembno prispeval tudi k oblikovanju slovenske politike do ureditve položaja italijanske in madžarske narodnostne skupnosti v Sloveniji. V tem obdobju se je Inštitut postopoma uveljavil tudi v mednarodnem okolju, z znanstvenim delom na področjih teorije in prakse manjšinske zaščite v svetu. Pri mednarodnih dejavnostih lahko izpostavimo vlogo Inštituta pri izvedbi dveh seminarjev Organizacije združenih narodov o človekovih pravicah v večnarodnostnih skupnostih, ki sta potekala v Ljubljani leta 1965 in na Ohridu leta 1974 ter pri organizaciji do takrat največjega mednarodnega srečanja manjšinskih strokovnjakov po drugi svetovni vojni v Trstu, ki je ravno tako potekal leta 1974.
Novo statusno preoblikovanje v letu 1956; dotedanji »Institut za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani« izgubi status univerzitetnega inštituta
INV UL je v letih 1948–1956 deloval v navideznem akademskem miru, kar pa še zdaleč ni pomenilo, da se pod površino niso skrivale napetosti okrog vprašanj, povezanih z odnosom ideološko vistosmerjene slovenske matice do politično in ideološko heterogene narodne skupnosti preko meje. Vrhu vsega je, kot je ugotavljal že Janez Stergar, »predvsem zaradi pogajanj za sklenitev Avstrijske državne pogodbe (do pariških sklepov 1949 in nato v prizadevanjih za formuliranje ugodnih manjšinsko-varstvenih določb do 1955)« ves čas opravljal »relativno operativne zunanjepolitične naloge«. Leta 1956 je bil izvzet iz sestava Univerze v Ljubljani in je konec leta pod uradnim nazivom »Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani« postal samostojna javna ustanova, podrejena Izvršnemu svetu (IS), torej tedanji vladi Ljudske Republike Slovenije. Odločitev je bila izrazito ideološko motivirana, preprečiti pa je ni mogla niti pritožba rektorja ljubljanske univerze Frana Zwittra. Že prej vodilni inštitutski sodelavci niso uživali kakega velikega zaupanja odločujočih političnih dejavnikov; »…ta inštitut je sploh lepa zbirka bivših iredentističnih voditeljev« je bilo, na primer, ugotovljeno v poročilu Rankovićeve Uprave državne varnosti (UDV) že 12. 3. 1949.
Izguba univerzitetnega statusa in preoblikovanje v inštitut, podrejen IS, je pomenila tudi pomembno kadrovsko prelomnico. V okviru partijskega obračuna z vodstvom inštituta sta morala aprila 1959 oditi v pokoj najprej Lavo Čermelj in Julij Felaher, kmalu pa jima je sledil tudi predvojni voditelj organizacije TIGR Albert Rejec. Že prej, leta 1956, je moral INV zapustiti nekdanji Maistrov borec Lojze Ude. Očitano mu je bilo, da vodi na Koroškem svojo politiko, še januarja 1964 pa so ga, kot se je spominjal leta 1980, »zaslišali uslužbenci notranje uprave kot slovenskega nacionalista, ki dela za odcepitev Slovenije od Jugoslavije.« Vsaj delno je bila ta čistka povezana s konceptualnimi razlikami med njihovim in partijskim dojemanjem upravičenosti ali neupravičenosti nekaterih povezav s katoliškim delom slovenskega zamejstva, s problematiko partijskega odnosa do organizacije TIGR, pa tudi s partijskim zasukom v odnosu do narodnih manjšin, ki je očitno zahteval novo usmeritev inštitutske dejavnosti in njegov neposreden prenos na »področje dela osrednjih nosilcev politične oblasti v republiki« (Bogo Grafenauer). S tem se je tudi na osebni ravni končalo obdobje, ki je segalo iz povojnega v predvojni čas in je poosebljalo neke vrste kadrovsko kontinuiteto med predvojnim MI in povojnim INV. Prekinila se je zadnja personalna vez med njima, ni pa bila prekinjena raziskovalna tradicija preučevanja etničnih študij, kot jo je že na začetku leta 1925 zakoličil MI. Le leto pred zadnjim statusnim preoblikovanjem inštituta je v Beogradu preminil dr. Josip Vilfan. Po njegovi smrti je INV po zaslugi odkupa in z dovoljenjem njegovih potomcev postal skrbnik njegovega osebnega arhiva o Evropskem manjšinskem kongresu, v katerem je Vilfan videl «zarodek« bodoče združene Evrope.
Vnovična selitev, tokrat na Cankarjevo 5/II
Preoblikovanje inštituta je s seboj prinesla tudi temeljito programsko prenovo in kadrovsko pomladitev, na prelomu v šestdeseta leta pa tudi preselitev na Cankarjevo 5/II. Dokončen prodor »mladih«, med katerimi že zaradi odmevnosti njihovih del in strme akademske kariere velja izpostaviti zlasti zgodovinarja in kasnejšega akademika Janka Pleterskega, pravnika Ernesta Petriča, kasneje univerzitetnega profesorja, diplomata, politika in ustavnega sodnika ter zgodovinarja Dušana Nećaka, kasneje profesorja na ljubljanski Filozofski fakulteti, se je začel z izvolitvijo novega direktorja, slavista, pisatelja in urednika »Naših razgledov« Draga Druškoviča dne 4. 3. 1959. Prenovljeni INV naj bi po uredbi, objavljeni v Uradnem listu 14. 11. 1956, proučeval »aktualna vprašanja manjšinskega varstva sploh, zlasti pa vprašanja varstva narodnih manjšin v državah, kjer živi slovenska narodna manjšina ter vprašanja narodnih manjšin v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji«. Čeprav je uredba govorila bolj ali manj na splošno o proučevanju vprašanja narodnih manjšin na celotnem državnem ozemlju, je področja inštitutskega raziskovanja implicitno razširila tudi na vprašanja zakonsko priznane italijanske in madžarske narodne manjšine v Sloveniji, prvič poimensko omenjeni v 77. členu ustave Socialistične republike Slovenije (SRS) leta 1963. Šele od te ustanovitvene uredbe dalje je grosso modo pričela veljati Stergarjeva naslednja, ob 70-letnici inštituta zapisana ugotovitev: »Po dikciji je bilo raziskovalno področje INV do danes še nekajkrat spremenjeno, po vsebini pa bistveno ne.« Novi direktor, nekdanji koroški partizan (partizansko ime »Rok Arih«) je bil na čelu INV v celotnem obdobju 1959–1974, ki ga že zaradi dolgega trajanja, a tudi njegovega velikega osebnega prispevka k kadrovskemu in znanstvenemu razvoju inštituta, lahko upravičeno poimenujemo kar »Druškovičevo obdobje«.
Direktorski mandat Draga Druškoviča; razvojno izjemno pomembno obdobje v zgodovini INV
Paradigmatični prelom v partijsko-državnem odnosu do narodnih manjšin, inavguriran z marčnimi sklepi CK ZKJ prav v letu, v katerem je INV pričel voditi Drago Druškovič, je na široko odprl vrata tudi sprejemanju nove manjšinske zakonodaje, vzporedno s tem pa tudi inštitutskemu elaboriranju različnih vidikov v položaju madžarske in italijanske narodne manjšine v republiki Sloveniji. INV je leta 1960 začel izdajati svojo znanstveno revijo “Razprave in gradivoTreatises and Documents” (RiG). Hkrati je prišlo do sprememb tudi v notranji strukturi INV – obema že obstoječima skupinama, severni in zahodni oziroma »koroški« in »primorski«, se je leta 1965 pridružila še tretja znanstvenoraziskovalna skupina za proučevanje splošnih narodnostnih vprašanj. Ustanovljena je bila z namenom, da proučuje teorijo in prakso manjšinske zaščite v svetu in zlasti doma, spremlja delo v mednarodnih organizacijah, ki se ukvarjajo s problematiko narodnostnih vprašanj in sorodnimi problemi, in proučuje »problematiko narodnosti na področju SR Slovenije in SFRJ«, na njenem čelu pa je bil direktor inštituta. Inštitut je izjemno pomembno vlogo odigral tudi pri izgradnji ustrezne manjšinske znanstveno-raziskovalne infrastrukture v zamejstvu; v tej zvezi velja omeniti zlasti osnovanje Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu (SLORI) leta 1974. Velik je bil tudi njegov prispevek pri organizaciji mednarodnih konferenc. V Ljubljani je leta 1965 potekal prvi Seminar OZN o človekovih pravicah v večnacionalnih skupnostih, leta 1974 je imel INV odločilno strokovno vlogo pri izvedbi seminarja OZN v Ohridu, le nekaj mesecev po sprejemu nove republiške ustave leta 1974 pa je bilo v Trstu organizirano največje mednarodno srečanje manjšinskih strokovnjakov po drugi svetovni vojni.
Sredina sedemdesetih let ali konec Druškovičevega obdobja v znamenju ugotovitve, da se mora INV razviti in posodobiti ter “bolj elastično prilagajati potrebam družbene prakse”
Kot neposreden refleks sprejetja nove ustave SFRJ so bile leta 1975 v republiški komisiji za manjšinska in izseljenska vprašanja pri Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) sprejete tudi teze o znanstveni in raziskovalni dejavnosti na področju narodnostnih vprašanj. Med vsega petimi naštetimi “organizacijskimi mehanizmi” (Raziskovalna skupnost, Univerza v Ljubljani, SZDL Slovenije, Organi družbenopolitičnih skupnosti in Inštitut za narodnostna vprašanja) je bil kritične ocene deležen le INV. Zanj je bilo ugotovljeno, da se mora ne le »razviti« in »posodobiti«, temveč tudi »bolj elastično prilagajati potrebam družbene prakse«. Dejstvo je, da je bila takšna ugotovitev sprejeta ravno ob zdravstveno pogojenem koncu Druškovičevega mandata, je morda pomenila popotnico za dr. Janka Jerija, pravnika in pisca prve, leta 1961 izdane diplomatske zgodovine tržaškega vprašanja na Slovenskem (Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni: tri faze diplomatskega boja), ki je inštitutu načeloval naslednja štiri leta. Bila pa je bila nekoliko nenavadna, saj se je ravno v prvi polovici sedemdesetih let na inštitutu izrazito povečal delež strokovnih ekspertiz in hitrega odzivanja na aktualna dogajanja v slovenskem zamejstvu. Janez Stergar je v jubilejni publikaciji leta 1995 v tej zvezi omenil zlasti »razpravljanja in publiciranja v zvezi z zaostritvami v slovenskem zamejstvu in to od petdesetletnice plebiscita z izdajo zbornika Koroški plebiscit, prek ‘vojne za krajevne napise’ na Koroškem leta 1972, tržaške manjšinske konference 1974, Osimskih sporazumov 1975 in ‘ugotavljanju manjšine’ v Avstriji ob koncu tega časa«.
Leto 1978 – dokumentacijski oddelek INV postane osrednji specializirani INDOK center za zbiranje in dokumentiranje podatkov o celotni etnični in manjšinski problematiki v Sloveniji in zamejstvu
Medtem, ko naj bi bil raziskovalni in znanstveni program Inštituta za narodnostna vprašanja predmet posebne obravnave, so bile v tistem delu leta 1975 sprejetih tez o znanstveni in raziskovalni dejavnosti, v katerem je bilo govora o »neposrednih nalogah«, navedene tudi številne funkcije, ki naj bi jih INV v prihodnje vršil. Seznam je bil kar dolg – v njem je omenjena funkcija dokumentacijskega in arhivskega centra, ki bi služila raziskovalni dejavnosti na vseh področjih, nadalje funkcija centralnega strokovno informativnega faktorja v informativnem sistemu znanstveno raziskovalne dejavnosti na področju narodnosti, funkcija centra za fundamentalne, aktualne študije, ki bi služile kot podlaga za raziskovalno delo na posameznih področjih (sociologija, pravo, demografija) in v politični akciji, funkcija strokovnega usklajevanja pri realizaciji projektov in s tem funkcija uveljavljanja interdisciplinarnosti na tem znanstveno raziskovalnem področju, nenazadnje pa tudi funkcija operativnega strokovnega povezovanja in usklajevanja z »raziskovalnimi centri Slovencev v zamejstvu (Celovec in Trst)«. Z »raziskovalnimi centri Slovencev v zamejstvu« sta bila očitno mišljena tržaški SLORI in leta 1975 ustanovljeni Slovenski znanstveni inštitut (SZI) v Celovcu, pri nastanku obeh pa je merodajno vlogo odigral INV. Z navedenim dokumentom je bil torej dokaj določno nakazan tudi trend, ki se je tri leta zatem dejansko realiziral z odločitvijo Raziskovalne skupnosti SRS, da dokumentacijski oddelek INV uvrsti v kategorijo Specializiranih INDOK centrov. S tem je omenjeni oddelek INV že takrat postal osrednji center za zbiranje in dokumentiranje podatkov o celotni etnični in manjšinski problematiki v Sloveniji in zamejstvu, ki danes razpolaga z največjo tovrstno zbirko v Republiki Sloveniji.
“Enotna falanga jugoslovanskih zgodovinarjev, ki skoraj vsi prihajajo z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani…”
Kljub temu da so leta 1975 sprejete temeljne teze o znanstveni in raziskovalni dejavnosti v SRS na samem področju narodnostnih vprašanj izrecno omenile le raziskovalno delo na področju sociologije, prava in demografije oz. sociologije, ekonomije, prostorskega planiranja, geografije, pedagogike in psihologije, pozabile pa navesti zgodovinopisje in številne druge vede, je INV takrat v strokovnih krogih v tujini vzbujal pozornost predvsem s svojo historiografsko produkcijo. Zlasti leta 1970 izdani zbornik Koroški plebiscit, ki so ga uredili Janko Pleterski, Tone Zorn in Lojze Ude, je dobil laskave ocene. Takšna je bila tudi leta 1980 napisana ocena koroškega zgodovinarja in arhivarja dr. Alfreda Ogrisa (»eine methodisch hochwertige Leistung«), ki pa je hkrati pripomnil: »Če primerjamo velik interes jugoslovanske historiografije za te teme z avstrijsko stranjo, se pokaže zelo pomenljiva razdelitev: skoraj enotni falangi jugoslovanskih zgodovinarjev, ki skoraj vsi prihajajo z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani ali so mu blizu – naj imenujem imena Ude, Zwitter, Grafenauer, Pleterski, Zorn, od mlajših Stergar in Nećak – stojita na avstrijski strani nasproti dve skupini: koroško raziskovanje, ki ga pretežno zastopata Neumann in Kromer, je delno drugačnega mnenja kot jugoslovanski zgodovinarji, a se mora dostikrat soočiti z napadi nekaterih avstrijskih predstavnikov novejše zgodovine…« Toda že kmalu zatem je Janez Stergar za kar nekaj časa ostal edini zgodovinar na tem inštitutu – že leta 1965 je namreč INV zapustil Branko Marušič, leta 1970 Janko Pleterski, leta 1976 Andrej Vovko, leta 1980 Dušan Nećak, Tone Zorn pa je prezgodaj preminul leta 1981. Do konca naslednjega desetletja se je težišče raziskovanja izrazito prevesilo v prid t. i. »mlajših ved«.
Osemdeseta leta v znamenju ponovne selitve − tokrat na Erjavčevo 26
Leta 1979 je vodstvo INV prevzel pravnik, mag. Silvo Devetak, ki je bil pred tem svetovalec za manjšine, balkansko sodelovanje in mejna vprašanja (1974 – 1978) na zveznem sekretariatu za zunanje zadeve v Beogradu, zatem pa še svetovalec Izvršnega sveta Skupščine SRS (1978 – 1981). Začetek osemdesetih let je z novim vodstvom in novim načinom financiranja raziskovalnih projektov na inštitut vnesel precej nemira, nedvomno, kot se je mogoče prepričati iz takratnih bibliografij, tudi ustvarjalnega. Raziskovalci so se z empiričnim raziskovanjem vse bolj vključevali v širši regionalni prostor (Alpe-Jadran). Raziskava v Gornjem Seniku in Dobrovniku je postala celo del meddržavnega sporazuma s sosednjo Madžarsko in tako predstavljala eno izmed redkih empirično izvedenih skupnih raziskav, potekajočih na obeh straneh takrat še močno zastražene »železne zavese«. Rezultat sodelovanja je bila knjiga »Madžari in Slovenci: sodelovanje in sožitje ob jugoslovansko-madžarski meji«, ki je izšla leta 1987, torej v letu, ko se je INV, ki si je ravnokar obnovil prostore na Cankarjevi 5/II, preselil na Erjavčevo 26. Že kmalu zatem je dr. Silvo Devetak zapustil INV in ustanovil Evropski center za etnične, regionalne in sociološke študije v Mariboru. Vodstvo INV je v prehodnem obdobju za leto dni (1988–1989) v funkciji vršilca dolžnosti prevzel nekdanji direktor Geografskega inštituta, prof. dr. Vladimir Klemenčič.
V času vzpostavljanja samostojne Republike Slovenije se je Inštitut aktivno angažiral pri pripravi nekaterih delov nove slovenske ustave. Oktobra 1992 je Inštitut postal eden prvih javnih raziskovalnih zavodov, utemeljenih na novi zakonodaji Republike Slovenije. Obenem je bil spremenjen tudi ustanoviteljski akt, po katerem so postale ustanoviteljice Inštituta Vlada Republike Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Inštitut je sledil aktualnemu dogajanju in je v svoje delovanje vključil raziskovanje področja slovenskih priseljencev na območju držav nekdanje Jugoslavije. Poleg tega se je posebna pozornost namenila tudi raziskovanju nemške skupnosti na Slovenskem in novodobnim manjšinam, med katerimi so bile v prvi vrsti priseljenske skupnosti z območja nekdanje Jugoslavije, katerih pripadniki so se na območje Slovenije priseljevali predvsem od konca 60. let 20. stoletja dalje. Tretja vsebinska razširitev oziroma fokus je bil namenjen področju položaja in zaščite romske skupnosti v Sloveniji. Danes je raziskovalno delo Inštituta izrazito multidisciplinarno in interdisciplinarno. Ustvarjajo ga raziskovalci in raziskovalke različnih znanstvenih profilov, ki z zgodovinskimi, pravnimi, sociološkimi, etnološkimi, kulturološkimi, antropološkimi, sociolingvističnimi, geografskimi ter drugimi pristopi odpirajo različne perspektive kompleksnih vprašanj in nudijo celovitejše odgovore nanje. Mednarodno vpetost Inštitut izkazuje s povezavami s sorodnimi institucijami po Evropi in svetu. V tem okviru lahko izpostavimo ključno vlogo Inštituta pri vzpostavitvi znanstvenoraziskovalnega dela v zamejstvu. Leta 1974 je pripomogel k ustanovitvi Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu (SLORI), leto kasneje pa še Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu (SZI).
INV po državni osamosvojitvi Slovenije
Tudi v obdobju po letu 2000, ki ga označuje vstop Republike Slovenije v Evropsko unijo (EU), je tematika slovenskega narodnega vprašanja ostajala na vrhu raziskovalnih prioritet večine inštitutskih sodelavcev, skupaj z ostalimi problemskimi celotami, ki tradicionalno sodijo v inštitutski program (etnične študije, mejnost). Nerešeno vprašanje razmejitve s sosednjo Hrvaško je vzpodbudilo kar nekaj študij, pa tudi sodelovanje sodelavcev INV v delu komisij, ki jih je v ta namen v okviru zunanjega ministrstva ustanovila Republika Slovenija. Še pred vstopom RS v EU je bil leta 2001 na INV ustanovljen tudi Mednarodni center za medetnične odnose in manjšine v jugovzhodni Evropi, ki je bil istega leta na zasedanju Pakta stabilnosti na Brdu pri Kranju predstavljen kot eden izmed glavnih prispevkov Slovenije k stabilnosti in razvoju jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana. Na INV so se po letu 2000 poleg problematike »novih manjšin« še posebno močno uveljavile romske študije in sicer v okviru projektov, ki jih financira EU ter tematike, povezane z jezikom, dvojezičnostjo, večjezičnostjo in ekonomijo, politike promocije manjšinskih jezikov, pojavi etnične diskriminacije v delovnem okolju itd. INV se nadalje že celo vrsto let posveča problematiki imigrantskih tokov v Evropsko unijo, seveda s posebnim oziroma na Slovenijo kot eno izmed njenih članic, tematiki, ki bo, kot kažejo velike razsežnosti »begunske krize«, s katero se je prav v letu, ko je INV praznoval devetdesetletnico, soočil evropski kontinent, ostala stalnica inštitutskih študij tudi v bodoče. Raziskovalno delovanje INV se je v tem obdobju pomembno obogatilo in diverzificiralo z otvoritvijo dveh izpostav, ene v Lendavi (2005) in druge na Reki (2017). V Lendavi je bila leto dni po vstopu Slovenije v EU, slavnostno odprta Enota Inštituta za narodnostna vprašanja v Lendavi ((Etnikai Kutatóintézet, Lendvai Kutatócsoport), ki jo od ustanovitve dalje vodi pripadnik madžarske manjšine v Sloveniji, zgodovinar dr. Attilá Kovács. Odprtja sta se udeležila predsednika Republike Slovenije in Republike Madžarske, dr. Janez Drnovšek in dr. László Sólyom. Z odprtjem enote INV v Lendavi smo uresničili enega od strateških ciljev INV, da bi raziskovalno kar najbolje pokrili ne le aktualne tematike, ampak tudi celotno ozemlje Republike Slovenije in etnično pluralnih območij v sosednjih državah. 15. marca 2017 je Inštitut za narodnostna vprašanja slavnostno odprl enoto na Reki, ki jo vodi pripadnica slovenske manjšine na Hrvaškem, zgodovinarka dr. Barbara Riman. Izpostavo sta odprla minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, Gorazd Žmavc in direktorica INV dr. Sonja Novak Lukanovič, otvoritve pa so se udeležili še župan Primorskogoranske županije, Zlatko Komadina, župan Mesta Reka, mag. Vojko Obersnel ter veleposlanica Republike Slovenije na Hrvaškem, Smiljana Knez. Enota Reka ima prostore v Slovenskem kulturnem društvu Bazovica.
V današnjem času se inštitutske raziskovalke in raziskovalci aktivno angažirajo pri mednarodnih projektih, pomembna pa je tudi vloga Mednarodnega centra za medetnične odnose in manjšine v Jugovzhodni Evropi, ki v okviru Inštituta deluje od leta 2001 dalje. Inštitut ima že od leta 1987 svoje prostore v stavbi na Erjavčevi 26. Stavba je bila leta 2016, v obdobju vodenja Sonje Novak Lukanovič, popolnoma obnovljena. S tem so bili Inštitutu, po dolgih letih iskanja rešitev in prizadevanj, zagotovljeni primerni prostori za raziskovalno delo na obstoječi lokaciji. Poleg tega je Inštitut z dvema raziskovalnima enotama neposredno prisoten tudi v manjšinskih okoljih. Enota Lendava, ki raziskuje narodnostne in družbene razmere na obeh straneh slovensko-madžarske meje, je pričela z delovanjem leta 2005. Dvanajst let kasneje je bila ustanovljena še Enota Reka, ki je ključnega pomena za raziskovanje in spremljanje družbenih razmer slovenske skupnosti na Hrvaškem. Gre za prvo podružnico kakšnega slovenskega raziskovalnega inštituta v tujini.
Inštitut v okviru dveh raziskovalnih programov – Manjšinske in etnične študije ter slovensko narodno vprašanje ter Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja, v katerem sodeluje skupaj z Znanstveno-raziskovalnim središčem Koper in Slovenskim raziskovalnim inštitutom v Trstu, sistematično, celovito in interdisciplinarno preučuje predvsem naslednje tematske sklope: analiza manjšinskega, migracijskega in integracijskega prava, politik ter strategij; narodna/etnična, kulturna in jezikovna raznolikost prebivalstva Slovenije; slovenske skupnosti v sosednjih državah; romska skupnost v Sloveniji; procesi in dimenzije družbene integracije priseljencev; demografski in migracijski procesi; kontinuiran odprt in vključujoč javni dialog ter upravljanje (družbenih) odnosov in kriz. Dodatno se raziskave navezujejo tudi na dvojezični izobraževalni sistem na narodnostno mešanih območjih v Sloveniji in v sosednjih državah. S svojim delom raziskuje ključne tematike, ki krepijo in spodbujajo mir, sožitje in demokracijo ter stabilen in uspešen razvoj pluralnih družb. S tem se krepijo medetnični odnosi, uspešno upravljanje različnosti ter polnopravno vključevanje migrantskih skupnosti, manjšin in ostalih ranljivih družbenih skupin v družbo. Inštitutski kolektiv sestavljajo vrhunski strokovnjaki in strokovnjakinje, med katerimi so številni pripadniki oz. pripadnice manjšinskih skupnosti. Ob tem lahko poudarimo, da nekateri svoje znanje prenašajo mlajšim generacijam v okviru pedagoškega procesa na univerzitetni ravni. Inštitut izvaja raziskovalno delo tudi v okviru različnih temeljnih in ciljnih raziskovalnih projektov, strokovno-razvojnih nalog za različna ministrstva, ter projektov za Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V najnovejšem obdobju se je INV intenzivneje uspešno usmeril v pridobivanje mednarodnih projektov in povezovanje s tujimi sorodnimi institucijami, predvsem iz sosednjih držav in z območja jugovzhodne Evrope. To je potekalo vzporedno s sprejetjem nove zakonodaje v letu 2021, ki javnim raziskovalnim inštitutom, ne glede na število zaposlenih raziskovalcev, nalaga pridobitev najmanj dveh pogodb za raziskovalne oz. inovacijske projekte okvirnega programa EU za raziskave, razvoj in inovacije v določenem časovnem okvirju, kar je pogoj za pridobitev oz. ohranitev stabilnega financiranja znanstvenoraziskovalne dejavnosti. INV je v prvem obdobju (2022–2027) že uspel pridobiti tri tovrstne projekte. S projektom Legitimult – Legitimate Crisis Management and Multilevel Governance, se je vključil v Obzorje Evropa. Namen projekta je razviti model legitimnega kriznega upravljanja, skozi vplive ukrepov, povezanih s pandemijo Covid-19 na demokratično upravljanje v evropskih državah. Poleg tega se od leta 2024 dalje na INV v okviru evropskega instrumenta Marie Skłodowska-Curie Actions izvaja podoktorski projekt z naslovom Konceptualizacija in operacionalizacija manjšin v praksi pogodbenih teles ZN (MINCOOP). Izvaja ga madžarska pravnica in psihologinja Noémi Nagy. Projekt se osredotoča na opredelitev in delovanje manjšin (nacionalnih, etničnih, verskih, jezikovnih) in njihovih pripadnikov v okviru univerzalnega mednarodnega prava, z namenom izboljšati njihove pravne zaščite. Ob tem uspehu je bila oktobra 2024 inštitutska raziskovalka Lara Sorgo imenovana za podpredsednico COST Akcije Language Plurality in Europe’s Changing Media Sphere (PLURILINGMEDIA), Noémi Nagy pa za koordinatorko za dodeljevanje sredstev. Namen Akcije, ki se bo izvajala v obdobju med letoma 2024 in 2028 je spodbuditi sodelovanje in vzpostaviti povezave na področju evropskih medijev z vidika jezikovne raznolikosti. Cilj je spodbuditi sodelovanje raziskovalcev različnih znanstvenih disciplin ter olajšati prenos znanja tako v akademskem prostoru kot v praksi. S tem želi Akcija predstaviti pluralnost določenih regionalnih ali manjšinskih jezikovnih prostorov ter okrepiti rabo manjšinskih jezikov v medijih. Gre za izjemne uspehe in dokaz o odličnem raziskovalnem delu INV ter mednarodni vpetosti in prepoznavnosti.