100 let Inštituta za narodnostna vprašanja

Biti direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja predstavlja zame veliko odgovornost do vseh preteklih generacij posameznikov, do vizionarjev, ki so ustanovili inštitut in do vseh izjemnih raziskovalcev, ki so ga v različnih obdobjih, s svojim znanstvenim delom, uspeli ohraniti vse do današnjih dni. Vodenje inštituta mi prinaša izzive, ki mnogokrat zahtevajo napore, soočanja s problemi, ki izhajajo iz nerazumevanja družbe in odločevalcev o pomenu raziskovanja etničnih tematik za znanost in za razvoj Slovenije. Brez sodelavk in sodelavcev, njihovega znanja, angažiranosti in empatije do inštitutskih vsebin, ne bi uspeli graditi znanstvene odličnosti, mednarodne prepoznavnosti ter dosegati zastavljenih ciljev.

Poštenost, vztrajnost in zanesljivost so temelji mojega dela. Verjamem, da se s predanostjo in odgovornostjo gradi zaupanje in dosega uspeh.

Pri raziskovanju priseljevanja in vključevanja me posebej zanimajo raznoliki prepleti spola, etničnosti, države blaginje in družbenih hierarhij. Z različnimi pristopi k proučevanju kompleksnih identitet sodobnega časa želim osvetliti skrite mehanizme moči in prispevati k oblikovanju bolj egalitarne in pravične družbe.

Ob premišljevanju o pomembnosti raziskovanja etničnosti in vloge inštituta pri tem, se mi zdi, da na marsikaj odgovori citat madžarskega književnika Sándorja Máraija: Karkoli se že zgodi v svetu, ne pozabi na dejstvo, da državna in politična moč nujno potrebujeta moč filozofov in razuma. Tudi če v življenju skupnosti začasno vladajo nagoni ali mesto odhajajočih cesarjev zasedejo pretorijanci, je moč razuma nujno potrebna. Proti oblasti razuma niti oni ne morejo dolgoročno nič. Nikoli se ne obotavljaj, ko je treba politični in državni oblasti dokazati moč razuma. Država je brez razuma samo čreda in takšna država kljub svoji politični oblasti ob kratkem razpade. Samo kohezijska moč razuma lahko da človeški skupnosti smiselno podobo. Filozofa lahko država ubije, ne more pa živeti in obstajati brez njega. (Sándor Márai: Knjiga zeli za dušo in telo. Totaliteta d.o.o., 2018, Ljubljana, str. 110)

Star papir razpade, podatki pa ostanejo, ohranjeni na spletu, pred zobom časa shranjeno.

Etnična/narodnostna raznolikost v delovnem okolju je nekaj, kar ne bi smelo biti razumljeno kot ovira. Sprejemanje in spoštovanje raznolikosti vodi v večje zaupanje, boljše odnose in večji uspeh tako organizacije kot zaposlenih.

Moje raziskovalno delo je kot ogledalo – odseva moje misli, vrednote in strasti, hkrati pa me vsak dan oblikuje. Če raziskujem zgodovino Slovencev na Hrvaškem, začnem svet dojemati skozi prizmo preteklosti. Če se ukvarjam z učenjem slovenskega jezika na Hrvaškem, postanem občutljiva za vrednost slovenskega (maternega) jezika med tistimi, ki slovenščine ne živijo kot jezika okolja. Če raziskujem identitetne izzive slovenske skupnosti, me raziskovalno delo neizogibno potegne v globlji premislek o lastni pripadnosti in o pripadnosti vseh nas. Vsaka tema, ki jo obravnavam, me na nek način spremeni – širi moj pogled, prebuja radovednost, včasih pa tudi frustracijo, ko naletim na pozabljene zgodbe ali pomanjkanje javnega interesa. A prav v tem je moč mojega dela: raziskujem, da bi spregledano postalo vidno. In ko enkrat vidim svet skozi to perspektivo, nič več ni enako.

Moje delo na INV so zaznamovali trije vidiki, prvi je vsekakor raziskovalni, drugi je tudi zaradi teme, ki sem jo raziskoval, Slovenci v Avstriji, ki so v okviru INV in tudi Slovenji vedno imeli nek specifičen poudarek, civilno družbeni/aktivistični in tretji, ko je bilo za to potreba ali želja tudi strokovno politični. V prvem sem kot prvi družboslovec, ki se je ukvarjal s tematiko Slovencev na Koroškem obdela različne vidike političnega udejstvovanja manjšine od volitev, do notranje manjšinska dinamike, v drugem sem predvsem preko kluba koroških Slovencev aktivno soorganiziral različen akcije in oblike pomoči manjšini in v tretjem sodeloval pri oblikovanju državnih politik do manjšine. Vse troje je bil tudi razlog za moje nekajletno angažiranje v politiki in diplomaciji. Verjetno sta drugi in tretji vidik vplivala na kvaliteto prvega, vendar menim, da je celoto obravnavnega vprašanja potrebno vse od navedenega.

Raziskovalec je kot umetnik, ki zori v zastavljanju vprašanj: sprva se mu pri vprašanjih porajajo številne nove ideje, kasneje pa se ukvarja s številnimi novimi vprašanji. Biti raziskovalec, hočeš-nočeš pomeni delovanje brez odklopa: stalno premišljanje o rezultatih in ciljih ter smotru svojega početja in dela.

Sem Štajerc s koroškimi koreninami na delu v Ljubljani. 😊 Zaradi svojih koroških korenin sem se zgodaj začel zanimati za slovensko manjšino na Koroškem. To sem v času študija nadgradil z Erazmus izmenjavo in študijem etničnih vprašanj na Univerzi v Celovcu. Na Inštitutu za narodnostna vprašanja sem svoje znanje poglabljal in zanimanje širil ter se raziskovalno posvečal vsem področjem življenja in delovanja slovenske manjšine v Avstriji. Prav tako tudi zgodovini in oživljanju nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji. Z raziskovanjem naštetih in drugih etničnih ter manjšinskih vprašanj sem utrdil zavedanje o pomembnosti dobrega upravljanja etničnih raznolikosti predvsem v prostoru Alpe-Jadran ter pomen dialoga v medetničnih konfliktih. Pomembno se mi zdi, da sem svoje teoretično znanje nadgrajeval s sodelovanjem v projektih, ki so se ukvarjali s to tematiko »v praksi« ali »in situ« v prostoru Alpe-Jadran. Rezultati v obliki publikacij in tudi v spreminjanju kulture spominjanja na čezmejnem področju Slovenija-Avstrija so del bogate bere publicističnega delovanja INV.

Delo na Inštitutu za narodnostna vprašanja nam omogoča, da znanstveno preučujemo družbene, politične in druge vrste sprememb v tradicionalnih etničnih manjšinah in v novih ali nastajajočih manjšinah v Sloveniji in širše. Zgodovina in sedanjost kažeta, da je upoštevanje dimenzije etničnosti ključno za razumevanje mednarodnih odnosov ter družbeno-političnih dinamik na lokalni ravni. Inštitut ima pomembno vlogo pri povezovanju manjšinskih skupnosti v dialog z odločevalci in širšo družbo. S tem si prizadevamo za njihovo boljše medsebojno zaupanje, sodelovanje in da so lažje slišane potrebe manjšin. Razumevanje potreb in specifik manjšinskih skupnosti prispeva k večjemu medsebojnemu spoštovanju in uspešnosti vseh v družbi, pri čemer se zavedamo, da so manjšine tesno povezane z dogajanji širši družbi, katere del so.

Maloštevilnost slovenske skupnosti na Madžarskem, marginaliziranost slovensko-madžarskega obmejnega območja, asimilacijske težnje s strani večinskega naroda v preteklosti, pregon porabskih družin v delovna taborišča itd. so močno zaznamovali slovensko skupnost. Osvetlitev družbeno-političnih procesov in odpravljanje njihovih posledic predstavlja izziv tako za slovensko skupnost kot za raziskovalce. Kot raziskovalka se pri svojem delu večkrat srečujem z vprašanji, kako zajeziti spomine in čustveno vraščenost v pokrajino, Porabje, v manjšinsko skupnost? Ali mi je uspelo pri raziskovanju porabskih Slovencev v dovoljšni meri vzpostaviti distanco, biti nepristranska?

Narodnostno mešano območje Slovenske Istre ponuja edinstvene vpoglede v preplet identitete, večjezičnosti in multikulturnosti, kar je ključnega pomena za raziskovalno delo na tem področju. V okviru mojega raziskovalnega dela je pomembno najti ravnotežje med tradicionalnimi temami, novimi pristopi in metodami, hkrati pa se soočati z nenehno pojavljajočimi se vprašanji in izzivi, ki jih prinaša sodobna družba.

Delo v projektni pisarni in podpora raziskovalkam in raziskovalcem mi je pokazalo, kako ključno je usklajevanje med administrativnimi zahtevami in ustvarjalno svobodo raziskovanja. Spoznala sem, da prava vrednost podpore ni le v tehnični pomoči, temveč v poslušanju, prilagajanju in iskanju poti, ki raziskovalkam omogočajo, da svoje ideje uresničijo brez nepotrebnih ovir. Zelo cenim delo, ki ga INV opravlja že stoletje, ker nam raziskovanje etničnosti in drugačnosti pomaga bolje razumeti družbene dinamike, preseči stereotipe ter graditi bolj vključujočo in pravično družbo. S tem osvetljujemo glasove marginaliziranih skupin in odpiramo prostor za dialog, ki spodbuja medsebojno spoštovanje.

Čas sodobne globalizacije prinaša s seboj povečanje mobilnosti. Število ljudi, zlasti mladih, ki študirajo in delajo v krajih zunaj svoje matične države ali narodne manjšine, narašča. Vse več je na svetu tudi ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, lakoto ali naravnimi nesrečami. V teh okoliščinah se neobhodno preobražajo individualne in kolektivne identitete ter pripadnosti. Le težko si jih je mogoče še zamišljati kot homogene, neprepustne ali zamejene, saj jih v veliki meri določa mešanica in preplet. Svojim raziskovalnim temam se – zlasti v povezavi s slovensko nacionalno in narodnostno identiteto (Slovenk in Slovencev v Avstriji in Italiji) – približujem s pomočjo teoretskih opredelitev kot so: transkulturacija in transkulturnost, kulturna hibridnost, transnacionalnost, diasporizacija in sodobna slovenska diaspora. Gre za pojme, ki merijo na sposobnost povezovanja in prehajanja (tudi v smislu ustvarjanja kulture dialoga), ob hkratnem izogibanju nevarnosti homogenizacije in uniformizacije, ki implicira nasilje.

Sodobne družbe so dinamični, notranje pluralni in raznoliki kompleksni procesi. Različnost bogati vse in vsakogar. Zato se moramo potruditi, da vključimo vse in se povežemo ter se naučimo, kako lahko enakopravno sodelujemo.

Raziskovanje vključevanja priseljencev v družbo prinaša posebne metodološke izzive. Že samo vprašanje, koga sploh šteti med priseljence, ni preprosto. Soočamo se še z omejitvami slovenske zakonodaje, ki raziskovalcem ne dovoljuje pridobitve vzorcev iz centralnega registra prebivalcev oblikovanih na osnovi države rojstva ali državljanstva. Tretja težava pa je dostop do različnih skupin priseljencev. Nekateri priseljenci se ne želijo vključiti v raziskave zaradi nezaupanja, jezikovnih ovir ali drugih razlogov. Kljub tem oviram sodobni raziskovalni pristopi omogočajo zanesljiv vpogled v družbene procese. Pomembno je, da se različnih omejitev zavedamo in jih upoštevamo pri razlagi rezultatov, saj le na ta način zagotovimo veljavnost in kredibilnost raziskovalnih ugotovitev.

Moje delo v inštitutu doprinaša predvsem poslovno-administrativno podporo vsem zaposlenim, kjer dokumentacija, procesi dela ter informacije potekajo tekoče, pravilno in v rokih. Moj namen je, da se zaposleni pri svojem delu name lahko zanesejo in tako skupaj odlično sodelujemo z vsemi zunanjimi deležniki.

Diplomacija se sooča s številnimi izzivi, ki izhajajo iz spreminjajočih se globalnih razmer in kompleksnosti mednarodnih odnosov. Moj prispevek k področju je ta, da diplomacijo in manjšino postavljam v odnosno obliko, kar je v raziskovanju precej zapostavljeno. Spoznal sem, da diplomacijo ne ustvarjajo le politični odločevalci, temveč tudi manjšine - ki niso pasivne. Specifičnost slovenske manjšine na Hrvaškem so njene zgodovinske, kulturne, pravne in politične značilnosti.

Raziskovalni duh me spremlja že od malih nog, saj me je vedno gnala radovednost in želja po razumevanju sveta okoli mene. Navdušuje me ideja odprte znanosti, ki spodbuja širjenje znanja preko disciplinarnih in institucionalnih meja. Takšen pristop povečuje enakopravnost v znanosti ter omogoča večjo transparentnost, preverljivost podatkov in raziskovalnih rezultatov. Na ta način krepi sodelovanje, inovativnost in dostopnost znanosti za vse.

Knjižnica ni le prostor znanja, temveč tudi most med kulturami, ki odpira nove poglede, spodbuja razumevanje raznolikosti in pomaga pri preseganju stereotipov. Dostop do raznolike literature, kjer so zastopane različne perspektive ni samoumeven, temveč odraz družbenih vrednot in odprtosti. Zato je ključno, da knjižnice ostanejo vključujoče in dostopne vsem.

Slovenska skupnost v Italiji je raznolika in dinamična manjšina, ki svojo identiteto gradi predvsem na kulturnem, društvenem ter športnem področju. Bogata zgodovina območja, ki se razteza od Jadranskega morja do Karnijskih Alp, predstavlja velik izziv, a hkrati tudi mnogotero možnosti za raziskovanje.

Pri raziskovanju priseljevanja in vključevanja me posebej zanimajo raznoliki prepleti spola, etničnosti, države blaginje in družbenih hierarhij. Z različnimi pristopi k proučevanju kompleksnih identitet sodobnega časa želim osvetliti skrite mehanizme moči in prispevati k oblikovanju bolj egalitarne in pravične družbe.

Različni vidiki jezikoslovnega (in tudi etničnega) raziskovanja ne zasledujejo le znanega delfskega izreka »Spoznaj samega sebe«, ampak osvetljuje delovanje celotne družbe. Manjšinski jeziki in njihove govorne skupnosti prinašajo v širšo družbo jezikovno in kulturno heterogenost, ki bogati javnost na vseh nivojih; tako v novih znanstvenih spoznanjih kot tudi vključevanju etničnih skupnosti v sam proces raziskovanja, s čimer udejanjamo načela občanske znanosti. Za kar se morajo tehnične in naravoslovne panoge truditi, mi izvajamo s svojim raziskovanjem čisto vsak dan. Največje veselje, tudi znanstveni in družbeni dosežek, pa bi bil videti otroke, ki samozavestno in suvereno uporabljajo vse različne jezike, ki so prisotni v okolju.

Poučevanje slovenskega jezika izven meja Slovenije, s katerim se srečujem v okviru strokovno-razvojne naloge »Podpora in razvoj slovenskega jezika v tujini«, je izjemno pomembno za ohranjanje in širjenje slovenskega jezika in kulture v mednarodnem prostoru. Slovenski jezik namreč predstavlja pomemben prispevek k ohranjanju slovenske identitete, tudi v tujini. Omenjena strokovno-razvojna naloga pripomore k povečanju dostopa do slovenskega jezika in h krepitvi skupnosti Slovencev v tujini.

Navdušuje me, kako digitalizacija omogoča ohranjanje in dostopnost narodnostne dediščine za prihodnje generacije. Verjamem, da lahko z inovativnimi pristopi, kot so uporaba sodobnih digitalnih rešitev, pomembno prispevamo k boljšemu razumevanju in raziskovanju narodnostnih vprašanj.