Slovenska manjšina v Italiji

Kanalska dolina

Kanalska dolina (italijansko Val Canale, furlansko Val Cjanâl, nemško Kanaltal) je ozka, 23 kilometrov dolga dolina, postavljena v smeri vzhod-zahod, umeščena med Karnijske in Julijske Alpe. Okvirno sega od vasi Kokovo (Coccau), blizu Trbiža (Tarvisio), do železniškega vozlišča Pontabelj/Tablja (Pontebba). Gre za skrajni severovzhodni del avtonomne dežele Furlanija-Julijska krajina, ob italijansko-avstrijsko-slovenski tromeji. Do leta 2018 je sodila pod upravno-politično enoto Videmsko pokrajino, ki je bila takrat nadomeščena z desetimi medobčinskimi teritorialnimi zvezami (Unione teritoriale intercommunale). Območje doline sodi pod Medobčinsko zvezo Železne (Canal del Ferro) in Kanalske doline, s sedežem v Trbižu in obsega tri občine – Trbiž, Naborjet-Ovčja vas (Malborghetto-Valbruna) in Tablja, s skupnim obsegom 424 km².[1] Poselitev je skoncentrirana v nižjih predelih doline, ob rekah Bela (Fella) in Ziljica (Slizza). Gre za večinoma manjša naselja, središče pa predstavlja kraj Trbiž, kjer danes živi okoli 3000 oseb. Demografska podoba doline izkazuje po drugi svetovni vojni izrazite negativne trende. Prebivalstvo je med letoma 1961 in 2021 vpadlo za skoraj polovico. Leta 1961 je znašalo 11.842, leta 1991 9181, leta 2021 pa le še 6229 oseb.[2] Na te negativne demografske kazalce vpliva predvsem izseljevanje, pomanjkanje zaposlitev v lokalnem okolju in zmanjševanje rodnosti.[3] Dolina se nahaja na stičišču štirih kultur, jezikov in narodnosti: slovenske, avstrijsko-nemške, italijanske in furlanske, kar ji daje poseben pečat. Gre za dejavnike, ki so pomembno vplivali na zgodovino območja in na njegovo družbeno podobo. Zadnji popis prebivalstva, ki je vključeval narodno pripadnost je bil izveden leta 1983. Med 8886 osebami, živečimi v treh dolinskih občinah, jih je 7.236 (81,4 %) izbralo italijansko, 895 (10,1 %) slovensko, 755 (8,5 %) pa nemško pripadnost.^[4]

Gospodarstvo doline definira predvsem njena geografska in prometna lega. Gre za pomembno cestno in železniško vozlišče, ki povezuje Jadransko morje in Sredozemlje s Srednjo Evropo. Prelaz pri Žabnicah omogoča najnižji prehod čez Alpe. Dolino prečkata tudi plinovod in naftovod.[5] V preteklosti sta bili osrednji gospodarski panogi kmetijstvo in gozdarstvo, ob razviti lokalni obrti ter trgovini. V zgodnjem novem veku se je na območju vzpostavilo tudi fužinarstvo.[6] Predvsem po vključitvi v Italijo je bil pomemben tudi rudnik svinca, cinka in železa, ki je deloval do leta 1992.[7] Po drugi svetovni vojni je prišlo do hitrega gospodarskega prestrukturiranja. Med letoma 1951 in 1981 je delež prebivalstva, primarno zaposlenega v kmetijstvu, padel z 21 % na 4 %. Delež prebivalstva, zaposlenega v industriji se je v zmanjšal z 36 % na 26 %, delež v storitvenih panogah pa je narasel z 43 % na 70 %, pri čemer je šlo predvsem za panoge vezane na promet, trgovino in gostinstvo.[8] Danes je pomembna gospodarska panoga, v katero se intenzivno vlaga, predvsem turizem.

V upravno-političnem smislu je območje od srednjega veka do leta 1918 sodilo pod habsburški imperij – večina je bila del dežele Koroške, manjši, vzhodni del pa je bil vključen v deželo Kranjsko. Izjema je bilo krajše obdobje v začetku 19. stoletja, ko je bila dolina priključena k Ilirskim provincam in Italijanskemu kraljestvu, ki ju je ustanovil francoski cesar Napoleon I..[9] Po letu 1866 so obmejna lega med Avstro-Ogrsko in Italijo ter prometne povezave, predvsem železniško omrežje, ki se je na območju vzpostavilo v 70. letih 19. stoletja, dolini dajale pomembno strateško vlogo. Na to nakazuje tudi več vojaških utrdb, ki so bile v takrat zgrajene na tem območju (utrdbi Hansel in Beisner, zapora pri Rabeljskem jezeru). Dolino je močno prizadela prva svetovna vojna, saj je bilo območje neposredno na ali ob frontni črti (jugozahodna oz. italijanska fronta), kjer sta se bojevali italijanska in avstro-ogrska vojska. Del prebivalstva je moral v begunstvo, infrastruktura pa je bila ponekod uničena.

Po koncu prve svetovne vojne je prišlo na podlagi senžermenske (1919) in rapalske mirovne pogodbe (1920) do radikalnih družbeno-političnih sprememb, saj je območje prešlo pod Kraljevino Italijo, vključeno pa je bilo v pokrajino Julijsko krajino. Obdobje 20. in 30. let 20. stoletja sta zaznamovala raznarodovalna politika državnih oblasti, močan pritisk ter nasilje na slovensko in nemško narodno skupnost, ki sta izgubili svoje organizacije ter možnost političnega, kulturnega in izobraževalnega delovanja.[10] Med drugo svetovno vojno, po italijanski kapitulaciji septembra 1943, so območje zasedle nemške vojaške enote. Z namenom nadzora severnojadranskega prostora je bila ustanovljena Operacijska cona Jadransko primorje (Operazionszone Adriatisches Küstenland), ki je obsegala Videmsko, Tržaško, Goriško, Puljsko, Reško in Ljubljansko pokrajino, s sedežem v Trstu.[11] Partizansko odporniško gibanje se na tem območju ni množično vzpostavilo. Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja za Slovensko primorje ni bilo uspešno pri organiziranju okrožja za Kanalsko dolino.[12]

Po drugi svetovni vojni je nova jugoslovanska oblast zahtevala revizijo državne meje ter vključitev vzhodnega dela Kanalske doline v pogajanja. Pri tem je imela podporo Sovjetske zveze, katere predlog nove meje je bil na tem območju postavljen bolj na zahod in je zajemal območje celotne Kanalske doline.[13] Ostale tri velesile – Francija, Velika Britanija in Združene države Amerike tega predloga niso podprle. Neuspešni pozivi k vključitvi v Jugoslavijo so prišli tudi s strani nekaterih predstavnikov slovenske skupnosti v Kanalski dolini.[14] Mejo med Italijo in Jugoslavijo je določila mirovna pogodba, podpisana v Parizu, februarja 1947, že v času vzpostavljanja hladne vojne, ki je zaznamovala povojno Evropo. Pod suverenost Italije so poleg Kanalske doline prišla tudi slovenska poseljena območja v Reziji, Beneški Sloveniji in na Goriškem, na tržaškem in istrskem območju pa je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje.[15] Predvsem v prvem povojnem desetletju je bila italijansko-jugoslovanska meja eno od konfliktnih žarišč povojne Evrope, v veliki meri neprepustna in izredno nadzorovana.[16] Slovenska skupnost v Italiji se je v tem obdobju srečevala s številnimi pritiski, omejitvami, neupoštevanjem in tudi nasiljem.[17] Stanje se je pričelo postopno izboljševati po podpisu Londonskega memoranduma (1954) in Videmskega sporazuma (1955), ko je bilo med drugim rešeno vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja ter urejeno prestopanje državne meje za maloobmejni promet.[18] Novo poglavje v odnosih se je pričelo s podpisom Osimskih sporazumov leta 1975, ki so uredili vprašanje meje med državama in postavili temelje za pospeševanje gospodarstva in izboljšanja položaja slovenske skupnosti v Italiji.[19] Vseeno pa sta tako Videmski kot Osimski sporazumi priznavali obstoj slovenske skupnosti v Italiji samo na območju Goriške in Tržaške pokrajine. Do sprememb je prišlo na prehodu iz 20. v 21. stoletje, ko je bila z Zakonom št. 482 o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin na ozemlju Republike Italije formalno-pravno priznana prisotnost slovenske jezikovne skupnosti na območju Videmske pokrajine. Pravice skupnosti pa so bile formalno zagotovljene leta 2001 z Zakonom št. 38 o celostni zaščiti Slovencev v Italiji.[20]