Zgodovina

Manjšinski inštitut je nastal kot odgovor na specifične družbene razmere v Evropi in na Slovenskem, do katerih je prišlo po prvi svetovni vojni. Leto 1918 je s koncem vojne privedlo tudi do propada velikih imperijev (habsburški, ruski, nemški, otomanski imperij), na ozemlju katerih so nastale številne nove države. Razpad Avstro-Ogrske je neposredno vplival tudi na slovenski narodnostni prostor, ki je bil razdeljen med štiri države. Večina ozemlja je sodila pod Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov oz. kasneje Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (od leta 1929 dalje Jugoslavija), kar tretjina slovenskega prebivalstva pa je ostala zunaj meja matične domovine. Do ključnih dogodkov je prišlo v letu 1920, ko so se reševala številna mejna vprašanja v povojni Evropi. Z rapalsko pogodbo je bilo odločeno mejno vprašanje med Kraljevino SHS in Italijo. Slednja je s pogodbo pridobila zahodno slovensko in hrvaško ozemlje – med drugim tudi nekdanjo deželo Goriško in Gradiško, dele Kranjske, Trst in Istro. Vprašanje meje na Koroškem je določil plebiscit, kjer je večina izglasovala pripadnost Avstriji. Tega leta je bila podpisana tudi trianonska pogodba, ki je določila meje povojne Madžarske. Med drugim je Kraljevini SHS priključila območje Prekmurja, na Madžarskem pa je ostalo devet slovenskih vasi v okolici Monoštra oz. Porabje. Ob tem lahko poudarimo, da sta bili na slovenskem ozemlju, ki je bil vključen v Kraljevino SHS, prisotni številčna nemška (Kočevsko, večja mesta) in madžarska skupnost (Prekmurje). Slovenska skupnost v vseh treh zamejstvih se je soočala s pritiski in poskusi raznarodovanja. Najhuje je bilo v Italiji, kjer so se pritiski in nasilje na slovensko skupnost pričeli že takoj po prvi svetovni vojni, razmere pa so se po fašističnem prevzemu oblasti leta 1921 samo še poslabšale.

Zaradi novih političnih razmer na Slovenskem in v bližnji soseščini se je pojavila potreba po znanstvenem in sistematičnem raziskovanju manjšinskih in narodnostnih dinamik in odnosov. Glavni odgovor na nove izzive je bila ustanovitev Manjšinskega inštituta, ki je pričel z delovanjem 1. februarja 1925. Šlo je za projekt petih narodnoobrambnih organizacij – Družbe sv. Cirila in Metoda, Jugoslovanske matice, Jadranske straže, Slovenske straže in Gosposvetskega zvona. Predsedniško mesto je prevzel narodni delavec Vinko Zorman, ki je finančno podprl ustanovitev in vodil inštitut vse do druge svetovne vojne. Glavni namen inštituta je bilo raziskovanje položaja slovenskih skupnosti v sosednjih državah ter nemške in madžarske manjšine v Dravski banovini. Hkrati so zaposleni raziskovalci sistematično zbirali dokumentacijo in literaturo o manjšinskih vprašanjih. Njegov pomen je prepoznala tudi oblast, ki je od leta 1930 dalje financirala delovanje inštituta. Sistem mirovnih pogodb po prvi svetovni vojni ni zagotavljal učinkovitega varstva manjšin, njihovo pravno varstvo pa se je v tem obdobju šele vzpostavljalo.

Inštitut je politične odločevalce in splošno javnost obveščal z izdajanjem biltenov, pisanjem znanstvenih besedil, predavanji, posredoval pa je tudi pri različnih oblikah povezovanja s slovenskim zamejstvom. Že prva inštitutska publikacija, ki je primerjala položaj Slovencev v Avstriji in Nemcev v Kraljevini SHS in je bila izdana v štirih jezikih, je vzbudila pozornost v širšem evropskem prostoru. Avtor brošure je bil pravnik in diplomat dr. Stanko Erhartič. Odmevne so bile tudi objave inštitutskega sodelavca dr. Lava Čermelja, ki se je posvečal vprašanjem slovenske manjšine pod Italijo in ustvaril temelje za znanstveno preučevanje njenega položaja. Intenzivno je opozarjal na preganjanje slovenske skupnosti v času fašizma, v povezavi s tem pa je objavil odmevno delo Life-and-Death Struggle of a National Minority: The Jugoslavs in Italy, ki je izšlo leta 1936.

Manjšinski inštitut se je aktivno vključil v delovanje Kongresa evropskih narodnosti – institucije, ki je bila namenjena interesnemu povezovanju evropskih narodnih manjšin. Med pobudniki prvega srečanja Kongresa, ki je potekalo oktobra 1925 v Ženevi, je bil dr. Josip Vilfan, slovenski poslanec v italijanskem parlamentu. Predsedoval je Kongresu evropskih narodnosti in vodil njegov stalni odbor do jeseni 1939, ko je ta prenehal delovati. Pri delu Kongresa so sodelovali predstavniki več kot 30 narodnosti. Kongres je izhajal iz legitimističnega stališča in poudarjal nespremenljivost državnih meja; nasproti načelu samoodločbe je postavil načelo kulturne avtonomije manjšin. Kongres je protestiral proti vsem oblikam prisilne asimilacije in poudaril pomen urejenega statusa narodnih manjšin za evropski mir. Prizadeval si je za posplošitev manjšinskih zakonov na podlagi kolektivne zaščite. Manjšinski inštitut je od samega začetka delovanja intenzivno podpiral dejavnosti Kongresa evropskih narodnosti, zaposleni raziskovalci pa so se udeleževali srečanj ter predstavljali svoje raziskovalne rezultate in objave predstavnikov drugih držav.

Z okupacijo slovenskega ozemlja aprila 1941 je bil Manjšinski inštitut samorazpuščen ter tako prenehal z delovanjem in obstojem. Večina arhivskega gradiva se je v novih, kaotičnih razmerah izgubila. Drugače je bilo s bogatim knjižnim fondom, ki so ga shranili v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je v času vojne okupacije slovenskega ozemlja kot bibliotekar deloval tudi Zorman. Druga svetovna vojna, ki je pahnila svet v spopad med letoma 1939 in 1945, je tragično zaznamovala tudi slovenski prostor. Po napadu na Jugoslavijo v aprilu 1941 je bilo slovensko ozemlje razkosano med Nemčijo, Italijo in Madžarsko ter podvrženo hudemu nasilju, uničenju in raznarodovalnim pritiskom.

V naslednjih mesecih se je oblikoval protifašistični odpor v obliki Osvobodilne fronte (OF), ki si je med drugim zadal tudi osvoboditev in združitev razdrobljenega slovenskega naroda. To naj bi bila uresničitev programa Zedinjene Slovenije v izjemnih vojnih razmerah. V ta namen je Izvršni odbor OF že oktobra 1941 ustanovil posebno komisijo, ki je proučevala vprašanja bodočih slovenskih meja. Komisijo, ki je delovala v Ljubljani do konca februarja 1942, je sprva vodil dr. Anton Melik, nato dr. Fran Zwitter, njeni člani pa so bili še Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, Edvard Kocbek, dr. Svetozar Ilešič, Bogo Grafenauer, dr. Maks Miklavčič in do izključitve iz OF tudi Črtomir Nagode. Komisija je sprejela načelno stališče, naj bodoče slovenske meje zajamejo celotno slovensko ozemlje, vključno z območji, ki so bila nasilno potujčena v dobi imperializma od sredine 19. stoletja dalje.

Do naslednjega koraka je prišlo v začetku leta 1944, kmalu po kapitulaciji Italije, ko je Izvršni odbor OF 9. januarja 1944 sprejel odločitev o ustanovitvi Znanstvenega inštituta (ZI). Odločitev je bila sprejeta v Srednji vasi pri Črmošnjicah, kot glavni namen nove institucije pa je bila določena priprava gradiva in slovenskih stališč glede bodočih državnih meja na slovenskem ozemlju. Inštitut ni bil le specializirana znanstvena ustanova, temveč je bil zamišljen tudi kot prava »gozdna akademija znanosti«. Njegovo multidisciplinarnost je potrjevala organizacija zgodovinsko-geografskega, pravnega, medicinskega, tehnično-ekonomskega in šolskega oddelka. V prvih tednih dela so raziskovalci na ZI med drugim pripravili več prispevkov tudi o mejnih vprašanjih. Šlo je za edino tovrstno ustanovo v okupirani Evropi. Z odlokom o ustanovitvi, ki je bil podpisan 12. januarja 1944, je bil s strani Izvršnega odbora OF za direktorja ZI imenovan docent ljubljanske univerze, zgodovinar dr. Zwitter, za njegovega namestnika pa Boris Ziherl. Prvi tajnik inštituta je postal Lojze Ude, ki pa ga je že marca 1944 nasledil dr. Dragotin Cvetko.
ZI je deloval v razmerah partizanskega vojskovanja, zaradi česar je moral večkrat zamenjati lokacijo. Najprej je deloval na Bazi 13–23, maja 1944 pa se je preselil na Bazo 20, v Kočevski rog. Decembra 1944 je prišlo do nove selitve, tokrat v Črnomelj, od koder se je ob koncu vojne čez ozemlje Primorske preselil v Ljubljano. Med petimi omenjenimi oddelki je bil najaktivnejši zgodovinsko-geografski, ki ga je vodil dr. Zwitter. Sodelavci oddelka so zbirali raznovrstno gradivo – arhivske in druge dokumente, vezane na okupatorske režime, knjige, partizanski tisk itd. Do začetka leta 1945 je moral oddelek delovati v lesenih barakah, večino arhiva in knjižnice (med vojno mu je uspelo zbrati okoli 1000 knjig) pa je moral skrivati v zabojnikih v okolici ZI. Knjige, zemljevide in statistično gradivo je ZI uspelo dobiti celo iz Trsta in – prek britanske vojaške misije – iz Londona. Zaposleni na odseku so pripravili številne članke in elaborate, vezane na narodnostna in mejna vprašanja. ZI je s sistematičnim delom širil svoje fonde, hkrati pa je skrbel za dokumentacijo o slovenskem protifašističnem in narodnoosvobodilnem boju. Januarja 1945 je pripravil tudi Odlok predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov. Dr. Zwitter je bil marca 1945 imenovan za tajnika na Inštitutu za proučevanje mednarodnih odnosov pri zunanjem ministrstvu Demokratične federativne Jugoslavije, na njegovo mesto pa je bil kot vršilec dolžnosti imenovan Lojze Ude. Po osvoboditvi in koncu vojne je ZI deloval predvsem v dveh smereh: zbiral je dokumentacijo za zgodovino osvobodilnega gibanja in se sistematično ukvarjal z objavami ter izdajanjem znanstveno utemeljenih zahtev po novih, pravičnejših državnih mejah. V ta namen je bilo pripravljenih več deset publikacij v slovenskem, srbohrvaškem in svetovnih jezikih. ZI je sodeloval tudi pri pripravi jugoslovanske diplomatske argumentacije za novo severno in zahodno mejo. Neposredno po vojni je ZI doživel prvo večjo spremembo, ko je bil 1. januarja 1946 izvzet iz pristojnosti predsedstva SNOS in podrejen predsedstvu Narodne vlade Slovenije. Naslednja ključna sprememba je prišla v začetku leta 1948. 7. februarja 1948 sta predsednik vlade Ljudske Republike Slovenije (LRS) Miha Marinko in minister za prosveto LRS dr. Jože Potrč podpisala Odredbo o prenehanju ZI, ki je začela veljati tri dni kasneje. Odredba je med drugim določala ustanovitev Inštituta za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani (INV).

Novo oblikovana institucija je bila del Univerze v Ljubljani od leta 1956. Osrednji namen INV se ni veliko razlikoval od MI. Delo je temeljilo na preučevanju političnega, gospodarskega, socialnega in kulturnega položaja ter razvoja slovenske skupnosti v zamejstvu in po svetu. Raziskovanje je bilo v prvih desetletjih osredotočeno predvsem na preučevanje zgodovine in sodobnih razmer ter razvoja slovenskih skupnosti v Italiji in v Avstriji. V tem oziru se je INV angažiral pri pogajanjih za sklenitev Avstrijske državne pogodbe, predvsem pri prizadevanjih za formuliranje ugodnih manjšinsko-varstvenih določb, in opravljal druge relativno operativne zunanjepolitične naloge, vezane na slovenski zamejski prostor. Med letoma 1948 in 1956 sta se na direktorskem mestu izmenjevala Ude in dr. Čermelj.

V drugi polovici 50. let 20. stoletja je prišlo do več sprememb v inštitutskemu delovanju. 24. julija 1956 je bil izdan sklep Izvršnega sveta LRS, ki je z odlokom ločil INV od Univerze v Ljubljani in ga preimenoval v Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Obenem je prišlo tudi do kadrovskih sprememb, saj so bili nekateri starejši sodelavci inštituta (dr. Čermelj, Albert Rejec, dr. Julij Felaher), predvsem na podlagi političnih pritiskov, upokojeni, vodja Ude, ki je moral inštitut zapustiti leta 1959, pa je novo zaposlitev našel v Narodni in univerzitetni knjižnici. Z novimi, mlajšimi sodelavci in vodstvom, kjer je direktorsko mesto prevzel dr. Drago Druškovič, je prišlo do postopne širitve raziskovalnih področij na teoretična in praktična vprašanja manjšinskega varstva v svetu in mednarodnostnih odnosov ter vprašanje enakopravnosti narodnosti v Jugoslaviji. Okrepilo se je tudi raziskovanje položaja porabskih Slovencev ter madžarske in italijanske skupnosti v Sloveniji.

Leta 1960 je pričela izhajati inštitutska revija Razprave in gradivo/Treatises and Documents, ki se je v naslednjih desetletjih razvila v osrednjo publikacijo na področju etničnih študij v Sloveniji in še danes predstavlja stično točko za vse raziskovalce, ki se ukvarjajo s tem področjem v Sloveniji in zamejstvu. Objavlja znanstvene prispevke tujih in domačih avtorjev s področja etničnih študij, s posebnim poudarkom na manjšinskih študijah. Za še večjo prepoznavnost v svetovnem znanstvenem okolju sta bili za INV pomembni dve mednarodni konferenci. Zaposleni na INV so pripravili osnovno gradivo za seminar Organizacije združenih narodov (OZN) o človekovih pravicah v večnarodnostnih skupnostih, ki je potekal junija 1965 v Ljubljani. Šlo je za prvi mednarodni seminar na to temo na svetovni ravni. Podobno so se inštitutski sodelavci in sodelavke angažirali pri seminarju OZN o manjšinah, ki je potekal leta 1974 na Ohridu. Tudi sicer je INV pogosto v lastni režiji organiziral različne konference in strokovna srečanja, med katerimi lahko izpostavimo posvet o položaju slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji leta 1976, seminar o mednarodno pravnem varstvu človekovih pravic leta 1981 na Brdu pri Kranju in seminar Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o vzgoji in izobraževanju v večnacionalnih skupnostih v Ljubljani leta 1985. Ob tovrstnem delu je imel INV pomembno vlogo pri oblikovanju manjšinske znanstveno-raziskovalne infrastrukture v zamejstvu. To je veljalo predvsem pri ustanovitvi Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu (SLORI) leta 1974. Že od začetka je INV uspešno sodeloval tudi s Slovenskim raziskovalnim inštitutom v Celovcu, ki je bil ustanovljen leto kasneje.

Dr. Druškovič je direktorsko mesto zapustil leta 1974, do osamosvojitve Republike Slovenije pa so mu na vodstvenem položaju sledili še dr. Janko Jeri, mag. Silvo Devetak, dr. Vladimir Klemenčič in dr. Miran Komac. Konec 80. let 20. stoletja je zaznamovala tudi selitev na sedanjo lokacijo, v stavbo na Erjavčevi 26.

Osamosvojitev Slovenije, nove ekonomske, družbene, ideološke ter politične razmere v Evropi, predvsem na območju Jugoslavije in nekdanjem Vzhodnem bloku, do katerih je prišlo na prehodu iz 80. v 90. leta 20. stoletja, so neposredno vplivale tudi na delovanje Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ki ga je v tem obdobju vodil dr. Komac. INV je aktivno sodeloval pri nekaterih delih nove slovenske ustave. Pri nastajanju ustavnega besedila je bil vključen ustavni pravnik dr. Mitja Žagar, kot član ekspertne komisije pri poglavju o človekovih pravicah in svoboščinah. Po njegovi zaslugi je bilo v besedilo vneseno ustavno varstvo romske etnične skupnosti. INV je v letih 1992 in 1993 sodeloval tudi pri pripravi in ratifikaciji sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. V vmesnem obdobju je 30. oktobra 1992 INV postal eden izmed prvih javnih zavodov v Republiki Sloveniji. Od tedaj dalje je njegovo uradno ime le še Inštitut za narodnostna vprašanja. Ustanovila ga je Republika Slovenija, njegovi soustanoviteljici sta bili Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Univerza v Ljubljani. Tega leta je direktorsko mesto prevzela mag. Vera Klopčič.

V začetku 90. let 20. stoletja so prišle v ospredje nove teme, ki so jih pogojevale aktualne družbene in geopolitične razmere, predvsem na območju nekdanje Jugoslavije. INV je sledil aktualnemu dogajanju in je hitro vključil v svoje delovanje raziskovanje problematike slovenskih priseljencev na območju držav nekdanje Jugoslavije. Poleg tega se je posebna pozornost namenila t. i. novodobnim manjšinam, med katerimi so bile v prvi vrsti priseljenske skupnosti z območja nekdanje Jugoslavije, ki so se na območje Slovenije preselile predvsem od konca 60. let 20. stoletja dalje. Tretja vsebinska razširitev oz. fokus je bil namenjen področju položaja in zaščite romske skupnosti v Sloveniji. Obsežne raziskave in vsebinska razširitev nista ostala neopažena. Ob 70. obletnici ustanovitve je takratni predsednik Republike Slovenije, Milan Kučan, 18. oktobra 1995 odlikoval Inštitut s Srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije »za dolgoletno sistematično in uspešno proučevanje manjšinske problematike v Sloveniji ter problematike slovenske narodne skupnosti zunaj meja Republike Slovenije.«

Leta 1998 je bil na mesto direktorja imenovan dr. Žagar, ki je to funkcijo opravljal naslednje desetletje. Med pomembnejšimi dosežki v tem obdobju lahko izpostavimo predvsem vzpostavitev posebne notranje organizacijske enote za preučevanje medetničnih odnosov ter zaščite manjšin v jugovzhodni Evropi – Mednarodnega centra za medetnične odnose in manjšine v Jugovzhodni Evropi, ki je pričel z delovanjem leta 2001, in ustanovitvijo Enote Lendava, ki raziskuje narodnostne in družbene razmere na obeh straneh slovensko-madžarske meje. Enota je pričela z delovanjem leta 2005.

Leta 1999 je prišlo do vzpostavitve novega sistema financiranja institucionalnega raziskovalnega dela, v obliki raziskovalnih programov. V sistem se je z lastnim raziskovalnim programom, z naslovom Etnične in manjšinske študije ter slovensko narodno vprašanje, vključil tudi INV. Program deluje neprekinjeno do danes, z nekoliko drugačnim naslovom Manjšinske in etnične študije ter slovensko narodno vprašanje. Programska raziskovalna skupina si je zadala dva osrednja cilja. Prvi je bil prispevati k razvoju slovenske in globalne teoretske in empirične znanosti na področju etničnih študij ter razvoju baz izvirnih podatkov, drugi pa z znanstvenim delom prispevati k družbenemu razvoju Slovenije in širše regije, miru in stabilnosti v pluralnih sodobnih družbah, ki morajo temeljiti na enakopravnem vključevanju, integraciji, varstvu ter participaciji vseh manjšinskih in večinskih skupnosti ter njihovih pripadnikov. Interdisciplinarna skupina, ki jo sestavljajo raziskovalke in raziskovalci različnih področij (antropologija, etnologija, geografija, politologija, jezikoslovje, sociologija, pravo, zgodovina, kulturologija) posebno pozornost namenja predvsem naslednjim tematskim sklopom: analizi manjšinskega, migracijskega in integracijskega prava, politik ter strategij; narodni/etnični, kulturni in jezikovni raznolikosti prebivalstva Slovenije; slovenskim skupnostim v sosednjih državah; romski skupnosti v Sloveniji; procesom in dimenzijam družbene integracije priseljencev; demografskim in migracijskim procesom; kontinuiranemu odprtemu vključujočemu javnemu dialogu ter upravljanju (družbenih) odnosov in kriz. Dodatno se raziskave navezujejo tudi na dvojezični izobraževalni sistem na narodnostno mešanih območjih v Sloveniji in v sosednjih državah. Leta 2019 je bil odobren nov raziskovalni program Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja, v katerega so vključene tri inštitucije. Vodilno vlogo ima Znanstveno-raziskovalno središče Koper, s pomembnim deležem INV in sodelovanjem SLORI.

Med letoma 2007 in 2010 so se na vodstvenem položaju zvrstili direktorica dr. Cirila Toplak in vršilca dolžnosti dr. Damir Josipovič ter dr. Komac. Leta 2010 je poln mandat na direktorskem mestu dobila dr. Sonja Novak Lukanovič. Za obdobje njenega vodenja INV lahko izpostavimo temeljito obnovo osrednje stavbe Instituta na Erjavčevi 26. Slavnostna otvoritev je potekala 1. aprila 2016. Nove prostore je odprla ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič. S tem so bili Inštitutu, po dolgih letih iskanja rešitev in prizadevanj, zagotovljeni primerni prostori za raziskovalno delo na obstoječi lokaciji. Leto kasneje je pričela z delovanjem Enota Reka, ki je ključnega pomena za raziskovanje in spremljanje družbenih razmer slovenske skupnosti na Hrvaškem. Gre za prvo podružnico kakšnega slovenskega raziskovalnega inštituta v tujini. V letu 2017 je INV, s spremembo statuta, vzpostavil nov sistem za pridobivanje dodatnih projektov. Spremembe so omogočile izvajanje strokovno-razvojnih nalog, ki so bile usklajene s pristojnimi ministrstvi in drugimi državnimi organi. INV v tem okviru večinoma sodeluje z Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje in pripravlja ekspertize s področja manjšinskega izobraževanja oziroma izobraževanja v različnih manjšinskih jezikih ali se vključuje za podporo pri pripravi izhodišč za prenovo posameznih področij strategije vzgoje in izobraževanja (npr. za romsko skupnost). Z oblikovanjem novega raziskovalnega programa Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja, v letu 2019, je INV razširil svoje delovanje na področju preučevanja raznovrstnih manjšinskih tematik. V program so vključene tri inštitucije. Vodilno vlogo ima Znanstveno-raziskovalno središče Koper, s pomembnim deležem INV in sodelovanjem SLORI. V najnovejšem obdobju se je INV intenzivneje usmeril v pridobivanje mednarodnih projektov in povezovanja s tujimi sorodnimi institucijami, predvsem iz sosednjih držav in z območja jugovzhodne Evrope, s čimer bi lahko učinkoviteje promoviral rezultate svojih znanstvenih raziskav in dela ter tako postal področno mednarodno prepoznavna ter referenčna ustanova.